Župnikov nagovor ob nedelji dobrega pastirja

Začnimo današnje premišljevanje z legendo o Mojzesu, za katerega vemo, da ga je Bog poklical, ko je pasel ovce svojega tasta Jetra. Ob neki priložnosti mu je ena ovčka pobegnila. Klical jo je in tekel za njo, vendar se ni hotela ustaviti, dokler ni dospela do studenca. Ko jo je videl piti, je spoznal, da je on kriv in ne ovčka. Ljubeznivo jo je dal na svoje rame in odnesel nazaj k čredi. Ko je Bog videl, kako lepo je ravnal z neposlušno ovčko, ga je postavil za pastirja Izraela.

V današnjem evangeliju Jezus govori o ovcah in o pastirjih. Oglejmo si nekaj dejstev o teh volnenih živalskih bitjih.

Za začetek se spomnimo, kako smo takrat, ko smo bili še majhni, različne hroščke obračali na hrbet in opazovali, kako so z nožicami nemočno opletali po zraku. Niso se uspeli postaviti nazaj na noge, dokler se jih nismo usmilili in jim pomagali. Ovčji pastirji nam vedo povedati, da se  ravno tako obnaša tudi neostrižena ovca: nemočno leži na hrbtu in si ne zna pomagati. Zato ima pastir palico, ki je zgoraj okroglo zavita, da lahko z njo obrne ovco na noge, če je treba. Pastir je prijazen in skrbi za svojo čredo, zato mu ovce rade sledijo.

Iz zgodovine vemo, da so izraelski pastirji zvečer pripeljali vsak svojo čredo v skupno ovčjo stajo. Kako neki, boste vprašali, je lahko pastir v tej skoraj nepregledni volneni množici naslednje jutro poiskal svoje ovce in jih spet odpeljal na pašo, saj niso bile označene ne z žigom ne kako drugače?

Zavedati se moramo dvojega. Prvič: pastir je vsako svojo ovco poznal in jo je poklical po njenem imenu. Vsak dan je hodil z njimi po gričih in dolinah in je vsako dobro poznal. Vsaki je dal ime in  ko jih je poklical po imenu, so prišle in mu sledile.

Drugič: ovce niso prepoznale le svojega imena ampak tudi glas svojega pastirja. Ta glas jim je vedno pomenil nekaj dobrega. To je glas tistega, ki jih postavlja na noge, ki jih brani pred volkovi, ki jih vodi na sveže pašnike, zato so mu ovce vedno sledile. Glas tujca nikoli ne more zveneti tako toplo in domače.

Čemu uporablja Jezus to prispodobo ravno na četrto nedeljo po veliki noči? Verjetno ste si že odgovorili na to vprašanje. Ne zamerite, če trdim, da smo vi in jaz zelo podobni ovcam. Pastir jih kliče po imenu in vsemogočni Bog tudi kliče vsakogar izmed nas po imenu. V Jezusu pozna Bog vsakogar izmed nas bolje, kot poznamo sami sebe. Ime, ki ga je določil vsakemu izmed nas, se zakorenini v globino naše duše. S tem imenom nas poziva, naj bomo res to, kar smo v sebi in v Bogu.

Tukaj se spomnimo na prizor v velikonočnem jutru, kako je Marija Magdalena prepoznala Gospoda. Najprej je mislila, da je vrtnar, ko pa jo je poklical po imenu, je vedela, da je to njen Učenik. Po glasu,  po klicu in odzivu,  je prišlo do enkratne povezanosti med njima.

Tako kot ovce tudi vsak izmed nas takoj prepozna zven Božjega glasu. Morda si ga napačno razlagamo, morda ga skušamo ignorirati, morda se mu upiramo, morda zatisnemo svoja ušesa pred njim, toda v trenutkih umirjene, uravnotežene zbranosti ali kadar smo v težavah, naš duh utripa v ritmu tega glasu. Božji glas odmeva v nas.

Tako kot pastirjev klic tudi ta klic zagotavlja varnost kljub volkovom in divjini vse naokrog. Ob tem klicu izgine naš strah, spet trdno stojimo na nogah in lahko gremo za svojim gospodarjem in prijateljem preko skalnih grebenov in temnih dolin.

Pogosto razumemo izjavo »ljudje so ovce,« kot žalitev. Na današnjo nedeljo pa je to za nas največje možno priznanje.

Ko na  današnjo nedeljo molimo za nove duhovne poklice, se zavedajmo, da Jezus Dobri Pastir potrebuje sodelavcev,  ki  slišijo njegov glas, mu sledijo in k njemu pripeljejo tudi druge.