Skaručna

Cerkev na Skaručni je posvečena sv. Luciji.

Glavna praznovanja so:
- Lucijina nedelja na god sv. Lucije 13. decembra ali prva nedelja potem
- Romarska shoda:

• 5. velikonočna nedelja (4. nedelja po veliki noči) in Jakobova nedelja, 25. julija ali prva nedelja potem
• Celodnevno češčenje je na nedeljo po svetem Jožefu

V Sirakuzah na Siciliji je v času cesarja Dioklecijana živela Lucija. Zgodbe mučencev, o katerih ji je pripovedovala mati, so jo tako prevzele, da je Jezusu zaobljubila devištvo. Zahrepenela je, da bi tudi sama okusila mučeništvo. Kljub globoki veri ji mati pri tem ni stala ob strani. Poiskala ji je poganskega mladeniča, s katerim naj bi se Lucija poročila. Ko je snubec spoznal, da ne bo klonila, jo je gnal pred sodnika. Odpeljali so jo v javno hišo, jo žgali z ognjem, polivali z vrelim oljem in smolo, toda ostala je trdna in neuklonljiva. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Njena prerokba se je uresničila.

Češčenje svete Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. Njej je med drugim posvečena cerkev na Skaručni.

Sveta Lucija je imela do leta 1662 na Skaručni majhno kapelo, kamor so prihajali romarji s prošnjami za ozdravitev bolezni na očeh. V zahvalo za čudežna ozdravljenja so se vaščani odločili na mestu kapele sezidati cerkev v čast svoji zavetnici. Nova cerkev je bila posvečena 10. julija 1667. Imela je tri oltarje. Veliki oltar svete Lucije je bil tedaj verjetno kar podoba, ki so jo romarji častili še v prvotni kapelici. Na listni strani je bil oltar svetega Miklavža, na evangeljski pa svetega Mihaela.

Zgodovinar Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja skaruško cerkev in njene tri oltarje: sveto Lucijo, svetega Mihaela in svetega Jožefa. Torej je imela cerkev v letu 1689 že oltarje z istimi svetniki, kot jih ima še danes.

Prva skaruška cerkev je bila nizka in obokana samo v prezbiteriju, v ladji pa je imela še star, raven in lesen strop. 24. januarja 1744 so se, pod vodstvom vodiškega župnika Jožefa Gregorja Watschniga, Skaručani odločili za prezidavo cerkve. Ohranili so staro zidovje, le povišali so ga. Znotraj so podrli nizek obok v prezbiteriju in mu zgradili sedanjega, višjega. V ladji so odstranili lesen strop, k povišanim stenam pa so pristavili polstebre. Nanje so poveznili sedanji obok ladje. Tudi streha na cerkvi in zvoniku je dobila sedanjo obliko.

Cerkev je bila poslikana leta 1748, posvečena pa 10. julija 1755. Znamenite freske je naslikal slikar Franc Jelovšek iz Mengša. Veliki oltar je bil postavljen leto kasneje. Tabernakelj je napravil Leopold Goetzl leta 1874, ko je oltar obnovil. Križev pot je naslikal Josip Marsche iz Reichenaua na Češkem v letu 1878. Po potresu leta 1895 je bila cerkev precej poškodovana, zato sta freske v prezbiteriju popravila Alojzij in Pavel Šubic, v ladji pa Matej Sternen.

Cerkev je še po gotskem običaju obrnjena z velikim oltarjem proti vzhodu. Če pridemo k cerkvi z vzhodne strani, nas na zunanji severni steni pozdravi velika podoba svetega Krištofa. Do leta 1890 je bila tam še prvotna slika, istega dela kot so freske v cerkvi, takrat pa jo je Matija Koželj znova naslikal. Naši predniki so imeli vero, da kdor vidi svetega Krištofa, tisti dan ne bo umrl, ali vsaj ne bo umrl nepreviden.

Na zahodni strani stoji zvonik, ki je vzidan v sredino cerkvenega pročelja in meri v višino 34 metrov in pol. Po cerkvi se razprostira zelo prijetna svetloba, ki sije iz šestih pravokotnih in štirih polkrožnih oken.