Nagovor ob drugi adventni nedelji
Tretja adventna nedelja je nedelja veselja. Veselje ima prenavljajočo moč. Bliža se prihod pričakovanega Odrešenika – veselje si utira pot. Veselje hoče postati osnovni ton našega življenja, nas prenoviti, po nas prenoviti svet.
Če se hočemo pozimi ogreti, naredimo korak bližje ognju, peči, izvoru toplote… Čez nekaj dni se bo začela naša zemlja spet bližati soncu, da bi nam pripravila novo pomlad in poletje. Če hoče človek zaživeti iz vse globine svojega bivanja, se mora približati Bogu…
V adventu nam pot k Bogu najlepše kažeta prerok Izaija in Janez Krstnik, k veselju pa nas vabi tudi apostol Pavel.
Izaija se je na začetku svoje preroške službe skliceval na Duha Gospoda: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev«. Prav ta naloga mu prinaša največje veselje, čeprav vidi tudi marsikaj, kar mu nasprotuje.
Besede apostola Pavla iz vstopne vrstice: »Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu«, ne smemo vzeti iz konteksta, kje in kdaj so bile zapisane. Besede so vzete iz pisma Filipljanom, ki ga je Pavel pisal v rimski ječi, ko je čakal na obsodbo. Bog mu je blizu, zato se kljub okoliščinam veseli.
Tu je še Janez Krstnik, ki pripravlja Odrešeniku pot. Samo pol leta je starejši od Jezusa, toda ni mu dano, da bi postal njegov učenec. Vsi ljudje, ne samo uradno poslanstvo levitov in duhovnikov, so ga vprašali: »Kdo si ti?« Na njegov iskren odgovor pa so se različno odzvali. Nekateri so mu sledili, drugi so ga občudovali in poslušali, tretji pa so njega in njegovo poslanstvo zavračali. Ko je to vedno, bi lahko rekli.
Čeprav Janez ni imel namena vezati ljudi nase, so bili med njegovimi učenci tudi taki, ki kasneje Jezusa, ki ga je on oznanjal, niso hoteli sprejeti. Pa je Janez svojo nalogo dobro opravil. Pisatelj Malega princa S. Exupery je povedal besede, ki so jih za njim mnogi ponovili. Pravi da je treba gledati s srcem, če hočemo stvari, ljudi in dogodke prav videti in razumeti.
Glavno Krstnikovo sporočilo so mnogi preslišali: »Med vami stoji on, ki ga ne poznate.« Med nami stoji On, ki ga ne poznamo. Prebiva v naših bližnjih in mi ga ne poznamo. Prebiva v naših trpečih bratih in sestrah, ki so potrebni naše pomoči, in mi ga ne poznamo. Govori nam s svojo besedo, ko poslušamo in prebiramo Sveto pismo, in mi ga ne poznamo. Hrani nas s svojimi zakramenti. Zato prisluhnimo besedi evangelija: Pripravite pot Gospodu …
Neki mož se je pohvalil svojemu duhovnemu spremljevalcu, da si je v adventu vzel čas in že dvakrat prebral celo Sveto pismo. Pa mu je prijatelj in duhovni spremljevalec odgovoril, da ni najvažnejše, kolikokrat je on šel skozi celo Sveto pismo, ampak koliko je šlo Sveto pismo skozi njega. Takrat bo začutil, da mu je Bog blizu.
To je tudi veselo sporočilo današnje tretje adventne nedelje. Bog je z nami, med nami prebiva, v nas je, srečujemo se z Njim v vsakdanjem življenju. Gospod je blizu. Čim bolj čutimo njegovo bližino, tem bolj se lahko veselimo. Bog nam je vedno blizu, tudi v trpljenju, osamljenosti in strahu, kot nam kaže apostol Pavel, ki je druge vabil k veselju v Gospodu, vklenjen v verige v rimskem zaporu.
Naše veselju seveda ni brez obveznosti. Veseli smo, ker je Bog do nas dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še sami podobni Bogu, dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi. Leto Gospodove milosti mora postati tudi leto naše medsebojne povezanosti, dobrote in sočutja. Samo tako bomo res pripravljeni sprejeti Gospodovo milost; sporočilo božičnih praznikov.
