Župnikov nagovor za 5. POSTNO – TIHO NEDELJO, 29. 3. 2020
Postni čas je čas poglabljanja v skrivnost odrešenja. Letošnji postni čas so za vse nas posebne duhovne vaje. Zahrbtna bolezen, ki jo prinaša koronavirus, nas vznemirja, kliče pa nas tudi k nekaterim globljim premislekom. Naenkrat smo začutili, kot je rekel včeraj papež Frančišek, da smo vsi v istem čolnu. Virus ne izbira med bogatimi in revnimi, med prvo in drugorazrednimi, med črnimi ali belimi … Vsi smo enako ogroženi. Velikokrat smo v teh dneh lahko slišali, ali prebrali, da svet, ko bo premagan virus, ne bo nič več tak, kot je bil. Prepričan sem, da to drži. Mislim da bo sedanja kriza veliko bolj pomagala k spreobrnjenju sveta, kot vse še tako lepe pridige papeža, škofov in nas duhovnikov…
Evangelij tihe nedelje nas opozarja, h komu naj se obrnemo, kdo je vstajenje in življenje in da je samo ena bolezen, ki dokončno prinaša smrt – to je človekov greh.
Smrtni greh človeka oropa nadnaravnega življenja, smrtni greh te porine v duhovno smrt, ki jo Sveto pismo imenuje »druga smrt« in je neprimerno usodnejša od telesne smrti. Smrtni greh je torej samouničenje. Zato se iz tega pekla človek nikoli ne more rešiti sam. Greha nas more rešiti samo On, ki je stvarnik življenja in nam izgubljeno in umorjeno življenje more znova podariti. On, ki ne le ozdravlja vsakršno bolezen, ampak tudi obuja od mrtvih. In v nekem smislu je večji čudež, da Bog človeka obudi iz duhovne smrti, kakor če ga obudi od mrtvih, kot je obudil Lazarja.
Kako grozoten in uničujoč je torej greh v svojih daljnosežnih posledicah! In kako nekaj odrešujočega je zato odpuščanje grehov, ki nam ga Bog omogoča s Kristusovim odrešenjem!
Najhujša sodobna bolezen, hujša tudi od najtežje telesne bolezni, je odmiranje čuta za zlo, za greh v mnogih oblikah. Izguba čuta za greh človeka hromi, razoseblja in razčlovečuje. Spreminja ga v brezvesten stvor, v bitje brez srca in brez duše, ki se ne čuti nikomur odgovornega. Gluh in slep za vsakršen vzgib vesti ne opazi, da si je nakopal najhujšo bolezen, bolezen za smrt. Te bolezni ga lahko ozdravi samo božji Zdravnik, vendar ne brez njegovega sodelovanja: bolnik se mora najprej zavedeti svojega stanja in priznati svojo bolezen. Uvideti mora, da se je sam ne more rešiti. Kot osebno in svobodno bitje mora prostovoljno privoliti v Božji poseg in se zaupno obrniti na Boga, da ga ozdravi v zakramentu sprave.
Zdi se, da je za današnjega človeka najtežje prav priznanje, da leži v grobu, kamor ga je pokopal greh. V Jezusovem klicu: Lazar, pridi ven! mora prepoznati odmev Božjega klica po preroku Ezekielu: Glejte, odprem vaše grobove in vas izpeljem iz njih. Bog nas hoče izpeljati iz grobov našega pritlehnega in praznega življenja, življenja majhnosti, ozkosti, sebičnosti in zaprtosti vase, ki ni po meri našega srca, ki je ustvarjeno za Boga in večno srečo.
V teh dnevih moramo globlje začutiti in priznati, da smo pred Bogom vsi grešniki. In ker je greh bolezen za smrt, smo torej vsi bolniki in umirajoči, potrebni božjega Zdravnika, ki celo mrtve lahko spet prikliče v življenje. Vsakega od nas Bog vztrajno kliče iz groba grešnosti in sebičnosti v luč in veselje velikonočnega dne. Oglasimo in odzovimo se mu. Za našo večnost gre!
Župnik
