Župnikov nagovor za 6. POSTNO – CVETNO NEDELJO, 5. 4. 2020

Cvetna nedelja

Na cvetno nedeljo običajno ne pridigamo, ker poslušamo Pasijon – poročilo o Jezusovem trpljenju. Letos je na vrsti iz evangelija po Mateju. Če smo prejšnja leta nekako iz navade nesli k blagoslovu butarice, oljčne vejice in drugo zelenje, bomo letos, ko bo to bolj ali manj za domačimi zidovi, v duhu bližje Jezusu, ki se odpravlja na pot trpljenja in odrešenja.

O čem nam govori cvetna nedelja?

Judovske množice so se zbrale v Jeruzalemu, da proslavijo velikonočne praznike, spomin na osvoboditev in veličastni izhod iz Egipta. Tu so srečale že vsem znanega Jezusa iz Nazareta, izrednega moža, preroka, čudodelca …. Danes jih je presenetil: Ni prihajal peš, pač pa na osliču- kakor je bilo že pred stoletji napovedano o bodočem kralju – odrešeniku. Naposled, so  mislili, je napočil čas, ko se bo obnovilo Davidovo kraljestvo. Zgodovinska prelomnica je tu, kdo ne bi bil razgret, navdušen nad tem, da sme biti prisoten pri začetku nečesa velepomembnega. Klic  »hozana« se jim je sam utrgal iz srca.

  Komaj pet dni zatem pa so skoraj isti ljudje še bolj kričali: »Nimamo kralja razen cesarja! Proč, proč, križaj ga!«

   Množice sploh rade kričijo. Všeč jim je, če se njihova skupna volja osredini v kakšnem posamezniku, ki postane simbol njihovega hotenja. Množice skratka potrebujejo idol. Sploh jih ne moti, če »izvoljeni osebek« povsem ne ustreza njihovi zamisli, saj je ta vse prej kot jasna, je bolj divja volja za nečim novim kakor pa dognano spoznanje.

  Prav zato je ljudstvo v svojih idolih običajno razočarano. Nekateri od »izvoljencev« niti ne doumejo, kaj ljudje od njih pričakujejo, drugi pa zaupanje množic napeljejo na svoj mlin.  Kaj pa Jezus?

    Vse možnosti je imel, da prevzame vlogo ljudskega voditelja, a mu je bilo to popolnoma tuje. Njegova obzorja so neskončno presegala poglede povprečnega občana neke obrobne rimske province. Bil je kralj – toda ne od tega sveta ulic in kričavih množic, parade, blišča in moči. Tako imenovani tretji spev Gospodovega služabnika po preroku Izaiju je že stoletja prej napovedal nekaj povsem nasprotnega: »Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obličja nisem skril sramotenju in pljunkom.«

   Ko bi mi reševali svet, bi to delali po svoje. Najprej bi poskrbeli za sebe. Odpravili bi napor, trpljenje, bolezen in smrt. A božja pota niso naša pota in Odrešenik se ni držal nasvetov, ki mu jih je tako obilo delila človeška pamet. V roki je držal vse, kar bi si človek z ulice lahko poželel: moč nad množicami, njihovo podporo, odprta vrata za vse vzpone … A se sploh ni zganil, da bi uporabil enkratno priložnost, temveč je zavestno zavil na pot, ki ga je na koncu vodila na Kalvarijo. Odločil se je za kraljevsko pot križa, ker je edino ta pot peljala v odrešenje. To lahko stori samo, kdor zmore res močno ljubiti. Samo njegova neskončna ljubezen nam je prinesla odrešenje.

  Ni mogoče ostati v nepopolnem svetu in doseči popolno življenje. In to hoče Kristus – dokončno rešitev vsega našega bivanja. Do tega pa vodi pot ljubezni tudi preko Kalvarije, smrti in vstajenja. Če smo bili v svojem premišljevanju velikonočnega dogodka včasih malo preveč površni, nas letošnje preizkušnje kličejo, da se z vero in ljubeznijo ozremo na Kalvarijo.