Župnikov nagovor ob VELIKI NOČI

Dragi bratje in sestre.

Če smo kdaj potrebovali velikonočno sporočilo, je to letos, ko naš največji praznik obhajamo v nenavadnih razmerah.  Toda, spomnimo se, tudi prva velika noč je bila čudno nenavadna, polna strahu, zmede in negotovosti. Vse je bilo narobe, a prav to narobe se je nazadnje izkazalo da je najbolj prav. Sicer pa je Jezus svoje učence na veliko noč, ko se jim je prvič prikazal, našel v »prostovoljni karanteni«.

Velikonočni dogodek nam sporoča, da je tisto kar nas boli, skrbi, bega, lahko včasih tudi  v našo rešitev... V tem dogodku je odgovor na  naša mnoga vprašanja in iskanja, v veri pa lahko vidimo, da ima naše življenje cilj, ki sega preko vsega zemeljskega.

V treh osebah, ki nastopajo v velikonočnem poročilu; Mariji Magdaleni, apostolu Janezu in prvaku apostolov Petru, stopajo pred nas tri podobe našega verovanja.  Pri vseh treh, pa najdemo tudi negotovost in strah; zmagala pa sta vera in ljubezen. 

Prva podoba je Marija Magdalena, ki jo je Jezus ozdravil in ki prva ugotovi, da Jezusa ni več v grobu. Kasneje je postala prva priča najčudovitejšega dogodka v zgodovini človeštva – Kristusovega vstajenja. Toda zaenkrat je Marija iz Magdale le vznemirjena, strah jo je, kaj se je zgodilo s telesom njenega Gospoda. Je nekdo onečastil njegov grob, se je kdo spozabil nad njegovim telesom. To bi bilo novo ponižanje in nova skrunitev nečesa najbolj svetega. V tej veliki bojazni Marija noče biti sama. Steče k dvema učencema, ki jima najbolj zaupa. Končno je Jezus sam pokazal, da mu je Janez najljubši, in Petra je pred vso javnostjo razglasil za prvaka svojih učencev.

Sedaj vsi trije tečejo h grobu. Mladeniški Janez je najhitrejši. Ali res samo zaradi svoje mladosti? Kaj pa če je njegova ljubezen najhitrejša?  Saj tisti, ki ljubi ne odlaša, se ne obotavlja, ampak takoj naredi vse, kar je potrebno. Toda ob grobu Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, obstane. Ljubezen, ki je v njem, ga ne postavlja na prvo mesto, ljubezen vedno izbere človeka, ki je ob nas. Zato veliko čast: spoznati najglobljo resnico, biti priča največjemu dogodku vsega človeštva, Janez prepusti prijatelju, ki ga ceni.

In Peter sprejme to prvenstvo, vendar ne zato, da bi se sam postavljal na prvo mesto, pač pa, da bo lahko prvi predstavljal najbolj tehtna vprašanja in potem prvi veroval. Tako bo lahko prvi v veri potrjeval svoje brate.

Sedaj stopi v grob tudi drugi učenec, tisti, ki ljubi Gospoda. Zaradi te ljubezni je pozoren do vsake malenkosti in kot pravi očividec opazi neko podrobnost, da je namreč prtič zložen posebej, poleg povojev. S to čisto konkretno oznako postane priča, očividec, da je namreč grob prazen in da je njun Gospod nekje drugje. Učenca odhajata od groba in se skupaj sprašujeta, kaj neki se je zgodilo.

In spet je Marija iz Magdale tista, ki  jima pomaga do naslednjega koraka; da so namreč tudi njuna stiska, vprašanja in trpljenje ob izgubi Gospoda potrebni, da bo lahko nastopil nov korak k veri. Toda vmes se je zgodilo še nekaj: med tema dvema dogodkoma – obupom in verovanjem – je čudovit božji poseg. Znova se moramo povrniti k Mariji Magdaleni.

Marija je ob grobu jokala, kajti njenega Gospoda ni bilo več. A kot vemo, Gospod ni bil vrtnar, ki je obdeloval oljčne nasade okoliškega vrta, Gospod se je razkril, kot vrtnar njene duše. Zato se ji je prikazal in solze trpljenja so se spremenile v solze radosti. To je pravo spoznanje.  Najgloblje resnice ni mogoče zazreti s prostim očesom vsakdanje radovednosti, globoka resnica se razkrije le skozi tančico solz.  Trpljenje v ljubezni je tista prosojna zavesa, ki k nam prepusti svetlobo večnosti.

Marija je še enkrat stekla k učencema. Če je prvič hotela z njima deliti stisko in bojazen, je sedaj želela z njima občutiti najgloblje veselje, tisto veliko izkušnjo krščanskega verovanja, da namreč ljubezen premaga vse, tudi trpljenje in smrt.

Kakšno sporočilo prejemamo vsi, ki se srečujemo z velikonočnim dogodkom.

Vstalega Kristusa ne vidimo kot nekaj materialnega, kot kos lesa ali kamna. Njega vidi samo tisti, kateremu se razodene. In on se razodene samo tistemu, katerega lahko pošlje naprej s svojim sporočilom. On se ne razodene človeški radovednosti, ampak ljubezni – to je tisti pogoj, ki je za videnje in slišanje nujno potreben.

Letos se nismo mogli kot župnija srečati na veliki četrtek z Jezusom, a zakramenta evharistije in duhovništva, ki ju je postavil pri zadnji večerji, ostajata. Ne veliki petek nismo mogli skupaj častiti Jezusovega križa, a odrešenje s Kalvarije nam je še bolj zasvetilo. Na veliko noč ni  (bilo) procesije, a tisto najvažnejše  ostaja: Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.    

Zato vam želim vesele in globoko doživete velikonočne praznike. Posredujte to sporočilo tudi drugim, posebej starejšim, ki morda nimajo interneta.

PS:  Ob koncu vsake svete maše, ko molim molitev za zdravje v času epidemije, imam pred seboj vedno celo župnijo in zadnji blagoslov pri maši je namenjen vsem. Ostanimo v molitvi povezani! Ostanimo zdravi! Skušajmo biti čim bolj doma, da bo šel ta »vihar« mimo in se bomo spet lahko normalno srečevali. Če pa me kdo potrebuje, naj pokliče!