Župnikov nagovor ob 3. velikonočni nedelji

Se tudi vam dogaja v teh dnevih, da bi radi nekam odšli, da bi bilo nekaj drugače, da bi bilo spet tako kot je bilo, kot smo navajeni in nam je bilo lepo …  Pomlad, pred nami mesec maj, mi pa v svojih domovih, pa smo upali …

  »Emavška« učenca, ki ju srečamo v evangeliju 3. velikonočne nedelje, sta nam tako domača. Tudi ona dva bi rada, da je bilo tisto, kar sta doživela v prvem velikonočnem tridnevju, le moreče sanje, zato na prvo veliko noč zjutraj hitita proč iz Jeruzalema. Pa Jezus stvari tako čudovito obrne.

 Vstalega Jezusa pa se ne da takoj spoznati,  kot tistega, ki naše življenjske korake lahko obrne k cilju. Učenca na poti v Emavs sta bila veliko z Jezusom, pa ga kljub temu nista spoznala, ko se jima je pridružil. Ne gre samo zato, da sta bila prepričana, da je mrtev. Vstali Zveličar je bil tako spremenjen, da ga je bilo mogoče spoznati samo v veri.  Ko sta ga spoznala, jima je bilo tudi takoj jasno, da morata to oznaniti tudi drugim.

  Apostoli so bili iz strahu pred  Jeruzalemčani zaklenjeni v zgornji izbi. Koga so se bali? Bali so se pričevati, da so Jezusovi učenci. Bali so se soočiti s trpljenjem, pa tudi s smrtjo, ki bi jih lahko doletela, in seveda tudi z vstajenjem, za katerega pa v začetku še niso vedeli. Bali so se velikonočne skrivnosti. Vsak, kdor nekam beži, se boji iste poti, ki jo je prehodil Jezus, ki pa edina vodi v življenje.

   Pozneje so apostoli po vsem, kar so doživeli z Jezusom, šli zopet ribarit v Galilejo. Jezus pa jih ni tja poslal ribarit, ampak oznanjat. Spet delo kot beg od naloge, ki so jo imeli. Vendar poti nazaj ni več. Lovili so brez pravega uspeha. Videli so celo Jezusa samega in ga niso spoznali. Spoznali so ga šele po čudežu, ko jim je rekel: »Vrzite mreže na desno in boste ujeli.«  Potrebna je tudi  božja milost, da Jezusa res spoznamo.

Apostol Pavel je »bežal« iz Jeruzalema v Damask, da bi polovil kristjane. Ko je preganjal kristjane je bežal od Kristusa. Tudi njega je Jezus Kristus begal, dokler ga ni spoznal. Grešil je v svoji nevednosti. Potem, ko ga je Jezus vrgel iz sedla in sta se res srečala, je šel oznanjat evangelij nazaj v Jeruzalem in po vsem svetu.. »Božja milost do njega ni bila prazna«, kakor je sam rekel.

   Kdaj nam Jezus daje to milost srečati se z njim? Gotovo tudi nepričakovano in zastonj, vendar pa iz evangelijev lahko izluščimo  tri gotove načine, kako se lahko srečamo z njim.

   Emavška učenca sta ga spoznala po lomljenju kruha. Tu nam kaže na sveto mašo in sv. evharistijo, za kar smo sedaj prikrajšani, ko tega Božjega daru ne moremo skupaj obhajati.

 Drugi način je Božja beseda. Učenca sta zbežala od skupnosti, zato pa sta se pogovarjala o velikonočnem dogodku  in Jezusu Kristusu. Spoznavati sta začela, po Božji besedi. Jezus jima je po Božji besedi odpiral  srce, da sta ga spoznala.

  Tretji način pa je skupnost Jezusovih učencev, ki moli. Apostol Tomaž je zbežal iz skupnosti in se zato ni srečal z Jezusom že prvo nedeljo, ampak šele naslednjo. Saj je Jezus sam povedal: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi«.

    Prosimo pa Jezus v teh dneh podobno kot Emavška učenca: Jezus, ostani tudi z nami v teh čudnih dnevih.