Misijonska spodbuda

Danes, ko praznujemo misijonsko nedeljo na precej drugačen način kot običajno, se kljub temu spominjamo naših misijonarjev. V glavnem delujejo v deželah v razvoju, kjer vlada velika revščina, so pa tudi izjeme. Njihovo delo je tesno povezano s humanitarno, še zlasti pa karitativno dejavnostjo, a ne samo to.

 Letos sem nameraval povabiti, da si ogledate obraze teh naših misijonarjev, ki so v Misijonskih obzorjih, si izberete enega izmed njih in ga duhovno, pa morda tudi materialno podprete. Pa bo morda za to še čas.

   Božja beseda se nam za današnjo nedeljo lahko zazdi nenavadna, nič »misijonska«. Evangelij namreč omenja farizeje in herodovce, ki so se skupaj posvetovali, kako bi Jezusa, ki jim je bil čedalje hujši trn v peti, ujeli v besedi in ga očrnili pri Rimljanih. Hinavsko so se približali Jezusu in ga vprašali, ali se sme dajati cesarju davek ali ne. V tistem času je Judom vladal rimski cesar Tiberij. Poleg posrednih dajatev so Judje tako kot vse province Rimljanom plačevali davek, ki je bil enak za vse in so ga bili oproščeni samo otroci in ostareli. Judje so ta davek imeli za sramotno znamenje narodove podložnosti tujcem in bojeviti zeloti so ga svojim privržencem prepovedovali plačevati. Za vse Jude pa je bil ta davek kamen spotike.

Farizeji in herodovci so s svojim zvitim vprašanjem hoteli Jezusu nastaviti past. Če bi namreč odgovoril pozitivno – da je treba ta davek plačevati –, bi se zameril vernim judovskim množicam, ki so bile prepričane, da se sme davek prek njihovih duhovnikov in levitov dajati samo Bogu. S tem bi bilo Jezusovo versko poslanstvo med njegovimi rojaki onemogočeno in obsojeno na propad. Če pa bi odgovoril negativno – da davka ni treba plačevati –, bi ga dvolični farizeji pri rimskih oblastnikih obtožili za političnega prevratnika in revolucionarja.

Jezus je sprevidel njihovo zahrbtnost in jih vprašal, čigava sta podoba in napis na davčnem novcu. Tiberij je namreč poleg svoje podobe dal vkovati na denar še napis: »Tiberij cesar, vzvišeni sin božanskega Avgusta.« Tak napis je bil za verska čustva in narodni ponos Judov huda žalitev.

Ko so mu odgovorili, da sta podoba in napis cesarjeva, je Jezus salomonsko odgovoril: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« S tem odgovorom se je izognil nastavljeni pasti in se srečno izvil iz farizejskega primeža.

Jezusov odgovor je hkrati jasen in nedoločen. Drugačen tudi biti ne more, če gre za tako delikatni stvari, kot sta »cesarjevo« in »Božje« področje, politika in vera. Iz zgodovine vemo, da se je cesar začenši s Konstantinom rad vmešaval v verske zadeve in da so visoki cerkveni dostojanstveniki, predstavniki Božjega, večkrat posegali na cesarjevo področje. Območja svetnega in cerkvenega še danes niso jasno razmejena. In potrebno je imeti oster čut za to, do kje lahko gre predstavnik Božjega in v kaj se še sme vtikati predstavnik cesarja.

   Kaj pa je tisto »Božje«, kar naj bi mi dali Bogu? Jezus je prišel na svet, da bi nam povedal prav to: namreč da je Bog – Ljubezen, da nas On ljubi, ter da  od nas  pričakuje, da tudi mi Njega ljubimo. To je evangelij, to je »vesela novica«, za katero nam je Jezus naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« To Jezusovo naročilo je osnova in temelj vsakega misijonskega delovanja.

  Misijonska razsežnost cerkve je tako nekaj bistvenega; Kristusova Cerkev je ali misijonska ali pa je ni. Kako so ljudje to razumeli v zgodovini, ali kako razumejo danes, je pa drugo vprašanje. Še ne tako davno, marsikje pa morda še zdaj, misijonsko dejavnost enačijo z delovanjem v nerazvitih deželah, ali pa s humanitarno pomočjo. Ko so na II. Vatikanskem koncilu pripravljali osnutek za Dekret o misijonih, se je ta miselnost pokazala, pa so se oglasili japonski škofje, češ, če je tako, potem Japonska sploh ni misijonska dežela.

  Če je Bog poslal Jezusa, Jezus pa svoje učence »oznanjat veselo novico«, mar to ne pomeni, da je vsak Jezusov učenec , torej vsak kristjan, vsak izmed nam  - misijonar, ki oznanja to »veselo novico«?  Ki gre »iz sebe«, ki vstopa v odnos z drugimi, ki se odpira drugim, ki ljubi. Zato  ni potrebno, da greš v »nerazvite« dežele, možnost za tako misijonsko dejavnost je povsod, tudi, ali pa predvsem doma.

 V teh dnevih bomo misijonarji tudi s tem, da bomo iz ljubezni storili vse, kar je v naših močeh, da skupaj premagamo nevarnost pandemije. Ostanimo zdravi in naj nas spremlja Božji blagoslov.