Nagovor (30. nedelja med letom 2Mz 22,20-26, 1Tes 1,5-10 in Mt 22,34-40)
Ko pri verouku otroka vprašam, katera je največja zapoved, običajno začnejo zbirati med desetimi božjimi zapovedmi in se tam zgubijo. Šele, ko dodam podvprašanje, kaj je o tem rekel Jezus, prav usmerijo svoje iskanje. Koliko bolj so bili izgubljeni Jezusovi sogovorniki iz današnjega evangelija. Judovski rabini ali pismouki, to je učitelji in razlagalci Postave, so v njej našteli 248 zapovedi in 365 prepovedi. Razumljivo je, da se je zaradi tako številnih predpisov porodilo vprašanje, katere zapovedi so najvažnejše in tako rekoč temelj vseh drugih.
V Jezusovem času je bilo to vprašanje zelo živo in aktualno. Različni pismouki so nanj odgovarjali različno. Zato ni čudno, da so se farizeji s tem vprašanjem obrnili tudi na Jezusa. Čeprav pri tem niso imeli čistih namenov, jim je Jezus dal jasen odgovor: Srce Postave je ljubezen do Boga in do bližnjega.
Da je prva in največja zapoved v Postavi ljubezen do Boga, človekovega stvarnika in največjega dobrotnika, v tem so se Judje v glavnem strinjali. Jezus je to zapoved vzel iz Pete Mojzesove knjige, kjer je rečeno: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4). Te slovesne besede so postale redna molitev izvoljenega ljudstva. Vsak pobožen Izraelec jih je izgovarjal pri sobotni večerni molitvi. Ta molitev je spremljala verne Jude skoz dolga stoletja; na njihovih ustnicah je bila tudi med drugo svetovno vojno, ko so drgetajoč korakali v smrt v raznih taboriščih.
Novost, ki jo je prinesel Jezus, je v »drugi zapovedi«, ki jo je izenačil s prvo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Sicer je bila tudi ta zapoved zapisana že v Tretji Mojzesovi knjigi, a je bila nekako izgubljena med množico drugih predpisov. Poleg tega je Jezus pojem »bližnjega« razširil na vsakega človeka. Za Jude je bil bližnji samo njihov rojak ali spreobrnjenec v judovstvo.
Pri Jezusu pa pojem bližnjega dobi univerzalno razsežnost. V priliki o usmiljenem Samarijanu postane bližnji tudi pripadnik naroda, ki je bil pri Judih osovražen in je veljal za manjvrednega.
S tem ko je Jezus zapoved ljubezni do bližnjega izenačil z zapovedjo ljubezni do Boga, je hotel poudariti, da moramo v vsakem človeku, v tujcu in rojaku, v vdovi in siroti, v revnem in bogatem, v neukem in učenem, v simpatičnem in nesimpatičnem, videti svoje brata ali svojo sestro in mu privoščiti vse, kar privoščimo sebi. Kajti ljubezen do bližnjega je najprepričljivejše potrdilo naše ljubezni do Boga, našega skupnega Očeta.
Kako živete ljubezen v vsakdanjem življenju nam pove preprosta zagodba, ki sem jo našel v knjigi Zgodbe kažejo novo pot. Zakonca, ki nista mogla imeti otrok, sta posvojila dečka – siroto. Posredovala sta mu vso ljubezen. Omogočila sta mu šolanje v najboljših zavodih in ga v času šolanja ter še pozneje vzdrževala. Fant je imel res srečo, da ga je posvojila taka družina. Po diplomi je dobil dobro službo, kmalu pa je spoznal čudovito dekle. Ko sta se nameravala poročiti, pa je oče težko zbolel. Sin se je odločil, da poroko odloži, da bo lahko skrbel za bolnega očeta. Ta je zvedel za sinovo namero in poklical ga je k sebi ter ga vprašal, zakaj odlaga poroko. Sin mu je razložil, da želi skrbeti zanj v bolezni in mu tako vsaj malo povrniti vse dobro, kar je storil zanj. Oče mu je dejal: »Kar poroči se. Če bi mi rad povrnil dobro, ki sem ti ga storil, ljubi svojo ženo, kakor sem jaz ljubil svojo, in ljubi svoje otroke, kakor sva midva ljubila tebe. Ko boš najino ljubezen prenesel na svojo družino, nama boš vse povrnil!«
Ko bomo mi ljubezen, ki smo jo prejeli pri Kristusu, prenesli na druge, bomo na najboljši način povrnili Kristusu njegovo ljubezen do nas. V teh dneh lahko to storimo tudi tako, da se iz ljubezni do bližnjega držimo omejitev, ki jo imamo zaradi epidemije, da nosimo masko, da si razkužimo roke … Preprosto, a včasih težko.
