Nagovor Vsi sveti

Verujem v občestvo svetnikov…, tako molimo pri vsaki nedeljski in praznični sveti maši. Prav zato je nevarno, da bi se na to navadili in nam izpoved vere nebi nič povedala.

  Kaj si predstavljamo pod besedo sveti ali  svetniki?  Podobe, ki jih vidimo na oltarjih, stenah ali stropih naših cerkva.  Ali so svetniki neki priviligiranci, ki so napisani na koledarjih, ker so pač nekomu bili všeč in jih je tja napisal? So to kakšni izjemni spokorniki, ali izredni socialni delavci?  Ko se zamislimo, pogledamo malo njihovo življenje, vidimo da so pravzaprav čisto navadni ljudje, ki so premogli več potrpežljivosti, dobrohotnosti, ponižnosti   … predvsem pa ljubezni do Boga in do bližnjega. Na to kaže tudi zabavna anekdota iz življenja puščavnikov.

     K nekemu puščavniku, ki so ga vsi imeli za svetnika, je prišel mladenič, ki je tudi želel posvetiti svoje življenje. »In kaj si do sedaj že naredil na tej poti?« ga vpraša puščavnik.  Fant mu odgovori: »Tako sem pokoril svoje telo, da lahko spim na goli zemlji, jem travo in se bičam trikrat na dan.« »Poglej tega osla,« mu odgovori sveti mož, »in zapomni si, da spi na goli zemlji, je travo in jih dobi z bičem lahko večkrat na dan. Zaradi  lastnosti, ki si jih naštel, lahko postaneš osel, gotovo pa ne svetnik«

   Svetniki niso bili boječneži, ki bi bežali pred svetom, da bi uživali svoj mir. Samoto in mir so res ljubili, a zato, da so lahko našli Boga, se z njim v molitvi pogovorili, potem pa okrepljeni in razsvetljeni stopili v sredo življenja.

   Če bi gledali v luči prazničnega evangelija lahko rečemo, da so imeli pogum živeti preprosto, skromno in ubogo, ko so mnogi okrog njih iskali srečo v razkošju, denarju in bogastvu. Imeli so pogum vračati hudo z dobrim, kletev z molitvijo, sovraštvo z blagoslovom, krivico z odpuščanjem.

 Ko je  vse okoli njih jokalo in izgubljalo upanje, so pogumno in mirno gledali v bodočnost v veri, da vsa dogajanja vodi Bog in jih obrača ljudem v dobro.

   Niso bili slepi, da nebi videli, koliko ljudi na svetu je lačnih in žejnih pravice. Imeli so pogum živeti pravico, delati za pravico, oznanjati pravico in moliti za pravico, vedoč, da pravice ne moreta prinesti na svet orožje in nasilje, temveč samo ljubezen.

   Med splošnim lovom za užitki in oboževanjem telesa so imeli pogum varovati srce čisto in dušo neomadeževano. Ni jih motilo javno mnenje, ki je tako življenje razglašalo za nazadnjaško.

   Imeli so pogum trpeti preganjanje zaradi pravice, biti zaradi vere imenovani nesodobni, zaradi poštenosti biti odrinjeni in zaradi Boga zapostavljeni. Imeli so pogum reči laži laž, grehu greh, goljufiji goljufija, čeprav jih je zato oplazil marsikateri pomilovalni pogled. Niso vzdihovali in obupavali, niso klicali Božje kazni na svoje nasprotnike. Vedeli so, da so pričevalci višjih vrednost, zato so bili veseli.  Stavili so na večno življenje, zato se ga danes veselijo pri Bogu.

   In kje so svetniški ljudje danes?  Sredi med nami so, čisto podobni vsem drugim, le da premorejo malo več ljubezni do Boga in do ljudi.

   In kako naj mi postanemo sveti? Se bojimo te besede? Nam zveni tuje? Človek, ki se zavzema za svetost je najbolj človek, saj izpolni tisto, kar Bog in ljudje od njega pričakujejo.

Ko se danes spominjamo naših dragih rajnih, morda pomislimo tudi na naš zadnji dan zemeljskega življenja. Kakšen naj bo, da se nam bodo odprla vrata k              Bogu?  Spet poiščimo nasvet pri starem puščavniku, ki ga je romar vprašal, kako bi on preživel svoj dan, če bi vedel, da je zadnji. Stari puščavnik se je pogladil po dolgi bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev … Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda … Najbrž bi potem malo zadremal.« »Pa saj tako preživiš vsak dan«, ga je prekinil romar. »Seveda,« mu je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Dodajmo na koncu še star slovenski pregovor: »Delajmo, kakor da bomo večno živeli, živimo in molimo pa, kakor da bomo jutri umrli.«