Nagovor 33. nedelja med letom

Mesec november in sklep cerkvenega leta nas spominjata ne samo na minljivost življenja, marveč tudi na odgovornost, ki jo imamo za življenje samo, darove in zmožnosti, ki nam jih je Bog zaupal. Ne gre za to, da bi se vsak trenutek spraševali, kako naj živimo; to je nemogoče. Pač pa nas božja beseda spodbuja, naj bo naše življenje usmerjeno v dobro, iskanje Boga, njegovega kraljestva. Tu pa se določene vrednote vidijo drugače, kot smo iz vsakdanjega življenja navajeni.

Ustavimo se najprej pri podobi vrle žene, ki nam jo predstavi odlomek iz Knjige pregovorov.  Morda komu hvala dobre gospodinje ne bo popolnoma všeč, češ to je bilo včasih, danes pa je vse drugače.  V resnici pa mora današnja žena, prav tako kot pred 20 stoletji, skrbeti za vse tisto, za kar je morala takratna, zraven pa še hoditi v službo. Sveto pismo hvali organizacijske talente vrle žene. Kakšne talente mora imeti šele današnja žena!  

   Pa poglejmo še v evangelij, ki govori o talentih, kar je mišljeno bolj duhovno, kot materialno. Jezusova prilika je tokrat precej preprosta. Bogat človek je izročil trem svojim služabnikom različne zneske denarja, naj delajo z njim, medtem ko bo on zdoma. Ni jim dal nobenih posebnih navodil, vsaj v zgodbi to ni omenjeno. Ko se vrne, ugotovi, da sta dva služabnika denar dobro obračala, investirala in sta tako podvojila prvotni znesek. Vesel je bil tega. Nauk te zgodbe bi torej lahko bil: »Naredi kar največ iz tega, kar imaš.«

Toda če imamo pred očmi samo ta dva uspešna služabnika, bomo spregledali najzanimivejši del prilike. Prezrli bomo očarljivo in hkrati zagonetno zgodbo tretjega služabnika. Ta revež denarja sploh ni obračal. Zakopal ga je. Zelo preprosto: zbal se je, da bi denar izgubil, če bi ga investiral. Glede na odnos, ki ga ima bogati lastnik do denarja, je bil služabnikov strah utemeljen. Ko je namreč lastnik slišal njegovo zgodbo, ga je ukazal vreči ven v temo, kjer bo »jok in škripanje z zobmi«. Ta kazen je pa res prehuda, mar ne? Fant se je vendar le bal, da ne bi zapravil lastnikovega denarja.

Vendar s tem zgodbi še nismo prišli do dna. Denarna enota »talent« v Jezusovem času ni bila drobiž. Težaški delavec si morda v celem življenju ni prislužil enega talenta. Bogati lastnik pa je svojim trem služabnikom dejansko zaupal dosti več kot zgolj denar. Zaupal jim je vse svoje premoženje, vse, kar je imel. Dosti je tvegal s tem in hotel je, da oni store enako, ne pa, da denar plesni zakopan v zemlji.

Dobro, zdaj pa recimo, da se ta prilika nanaša na Boga. Morda je Bog nam zaupal še dosti večje bogastvo. Življenje, sposobnosti, dar ljubezni, vse te žive ljudi okrog nas in od časa do časa tudi prava dejanja nesebične ljubezni. Vse to Bog daje zastonj, zastonj nam je dal življenje in rekel: živi ga! Imej svoje življenje! Napravi z njim, kar hočeš, saj si moj ljubljeni otrok.

Ali ni to čudovito? Potem pa pride strašno vprašanje. Ali Bog res prekolne tiste, ki jih je strah in zakopljejo, kar jim je dal? Videti je, da je tako rekel. »Kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.« To se lahko razume precej neevangeljsko. Ko smo se o tem pred časom pogovarjali z mladimi, je študentka hitro razložila kako lahko to razume: »Uči nas, da bo revež vedno ostal revež; tistim, ki imajo, pa se bo že kako posrečilo, da bodo imeli še več.«

V kraljestvu duhovnosti poznam eno samo stvar, ki premine, če je zakopana, in ki se poveča, če jo uporabljaš. Ljubezen. Če strah preveč tesno zapre vrata ljubezni, uganite, kje bi se znašli. Zunaj v temi bi jokali in škripali z zobmi.

Zapomnimo  si: vse nas je strah, Bog pa je vedno usmiljen do nas. Neskončno dolgo je pripravljen čakati, ali bomo sprejeli vsaj košček ljubezni, ki nam jo ponuja, in ali bomo dovolj pogumni, da bomo nekaj te ljubezni »investirali« v druge ljudi.

Pri tem je Bog pogosto razočaran, saj resnično veliko tvega in prepričan sem, da si reče: »Oh ne, ne že spet …«, kadarkoli nam ne uspe. Toda to je razočaranje nekoga, ki nas zares močno ljubi. In zapomnimo si: ljubezen prežene strah.

  Zaključimo z mislijo judovskega rabina, ki je svojim učencem dejal: »Ob zadnjem obračunu me Bog ne bo vprašal: Zakaj nisi bil Mojzes, veliki voditelj? Tudi  me ne bo vprašal: Zakaj nisi bil Elija, veliki prerok in čudodelnik. Pač pa me bo vprašal: Zakaj ti nisi bil res ti, vsaj malo tak, kot se pričakuje?«