Nagovor KRISTUS KRALJ
Začnimo premišljevanje na praznik Kristusa Kralja z zgodbo o Španskem kralju Rikardu, ki je rad hodil na lov. Ko je bil neki dan na lovu, ga je globoko v gozdu presenetilo neurje in nenadoma se je znašel čisto sam. Ko se je zvečerilo, je skušal najti pot do svoje palače, a zaman. Vso dolgo hladno noč je prebil na prostem. Lačen je blodil po neskončnem gozdu. Čisto premočen in izčrpan je proti jutru končno naletel na samotno kmetijo. Potrkal je na vrata, toda nihče ni odprl. Obupan je skušal odpreti vrata. Niso bila zaklenjena in so se škripaje odprla. Tedaj je kmet, ki je sedel za kuhinjsko mizo, planil pokonci in ga nadrl: »Ti predrzni lump, najbrž bi rad kradel tukaj! Glej da se mi pobereš, sicer pošljem nadte svoje pse.« Kralj moleduje in prosi, toda kmeta to le še bolj razjezi. Nazadnje sune kralja v obraz in mu pred nosom zaloputne vrata.
Kralj je potem s pomočjo mimoidočih vendarle našel pot domov. Čez tri dni pa je dal poklicati kmeta v palačo. Kmet se je čudil: »Le zakaj moram h kralju? Saj nisem nič takega storil! Še poznam ga ne.«
V veliki dvorani, kjer so bili zbrani vsi knezi kraljestva, je moral stopiti naprej čisto sam. Kralj je, oblečen v svečana oblačila, imel v rokah žezlo in na glavi krono. Dolgo je gledal trepetajočega kmeta in molčal. Nato je vprašal: »Ali me poznaš?«. Kmeta so te besede tako pretresle, da je kmalu zatem umrl.
Po besedah iz današnjega prazničnega evangelija bomo tudi mi slišali ob poslednji sodbi: »Ali me poznaš? Lačen sem bil, žejen sem bil, popotnik sem bil, bolan sem bil ...«
Božja beseda današnjega praznika govori o Kristusu Kralju z dvema podobama, ki se med seboj dopolnjujeta; govori o Kristusu kot kralju in pastirju.
Spomnimo se, da je bilo združevanje obeh podob nekaj znanega že v starodavnih časih. V Svetem pismu beremo, da je bil David, osrednja osebnost v zgodovini odrešenja, najprej pastir, nato pa kralj, da bi pasel dvanajstere rodove Izraela. Jeremija, Ezekijel in drugi preroki govorijo o voditeljih ljudstva kot o – največkrat slabih – pastirjih ljudstva. Zato preroki obljubljajo, da bo napočil čas, ko bo Bog sam pastir svojega ljudstva (prvo berilo).
Ta lik kralja-pastirja se je utelesil v Kristusu. On je resnični, dobri pastir; Odrešenik človeštva in hkrati sodnik. Kot sodnik bo presodil ljudi po njih delih; razločil bo »državljane« svojega kraljestva od tujcev. »Ločil jih bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov.« Merilo ločevanja pa bodo dela usmiljenja. »Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti …« Merilo bo končno njegova »nova zapoved ljubezni«, po kateri lahko edino prepoznamo, kdo je državljan božjega kraljestva.
Pogled v bodočnost na poslednji (sodni) dan nas tako začuda vrača nazaj v današnji dan, v naš čas. Popolnoma nebistvena je vsaka radovednost, kaj se bo takrat, na sodni dan, zgodilo. Na mestu je le njegova radovednost, kako smo mi sedaj sposobni razpoznavati njega, na cestah, po katerih sedaj hodimo. Takrat, poslednji dan, se ne bo zgodilo nič drugega, kot le razodelo to, kar se sedaj dogaja. Sodni dan se torej dogaja danes.
Začenjamo teden Karitas pod geslom: Slišim te! V vsakdanjem življenju se nam vsem dogaja, da je v naši komunikaciji mnogo šumov: način govora, moteče okoliščine, težka ali neprijetna tematika pogovora, nezbranost in slaba osredotočenost na pogovor … Pogosto se nam zgodi, da poslušamo, a ne razumemo. Pred seboj vidimo človeka, slišimo njegov glas, a ne dojamemo njegovega sporočila.
Znati poslušati in slišati je dar. So ljudje, ki tega ne zmorejo: težko se vživijo v drugega, zato ne slišijo. Težko se približajo potrebam bližnjega. Nekateri pa nočejo poslušati. Morda jih odbija oseba ali jih vznemirja njen problem in se vsemu raje izognejo. A z nekaj truda se poslušanja lahko naučimo. Danes posebej, da slišimo, naj bomo odgovorni drug za drugega in naj se držimo ukrepov, ki nas bodo rešili epidemije. Tudi to je ljubezen do bližnjega.
Upajmo, da Kristusu, ne bo treba nikomur od nas reči: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj. Česar nisi storil enemu izmed mojih najmanjših bratov, tudi meni nisi storil.
