Nagovor ob prvi adventni nedelji
Začenjamo novo cerkveno leto; nov krog odrešenja. V cerkvenem letu se namreč Jezusovega življenja in dela ne le spominjamo, temveč ga z njim zares doživljamo. Jezus v nas izvršuje svoje odrešenje; če si tega le želimo.
Nov advent pomeni nov Gospodov prihod in naše novo pričakovanje.. Pred vsako novostjo nas prevzame nekakšna napetost: kaj bo sprememba prinesla, dobro ali slabo? V tej napetosti je bogastvo življenja. To daje tudi pogum za življenje.
Morda imamo danes občutek, da nam manjka poguma za življenje. Med nami se plazi malodušnost, če ne že kar črnogledost. Razlogov za to je veliko: zdravstvena kriza, ki ji sledi gospodarska, pa ekološka, demografska, politična… in še kakšna kriza. Še bolj nevarna je etična kriza, kriza vrednot. Iz tega pa prihaja kriza upanja. Ne upamo, nič dobrega, pozitivnega ne pričakujemo.
Vsi trije odlomki današnje božje besede govore o upanju. Izaija govori o svojem ljudstvu, ki je zašlo z Gospodove poti kot o umazancu, njihova dobra dela pa kot umazana obleka. Toda niso brez upanja; obljubljeno jim je, da bo Odrešenik prišel, da bo predrl nebesa in stopil dol.
Apostol Pavel govori tistim, ki pričakujejo razodetja in taki res niso brez upa; Bog je zvest tistim, ki jih kliče. Jezus pa je najbolj konkreten. V evangeliju nam naroča, naj čujemo in čakamo gospodarja. Ne vemo kdaj pride, pride pa gotovo. Za zgled nam postavlja vratarja. To je tudi dandanes pomembna služba. Ko imaš uradna pota, ti je vratar za okencem v ljubeznivo pomoč, obenem pa te premeri od nog do glave ali celo zahteva dokumente.
Delo vratarjev, nočnih čuvajev in varnostnikov ni lahka stvar, kajti v današnji naglici je vse težje biti čuječ in pozoren. Pogosto se izkaže, da so nepridipravi bolj »čuječi«. Nekdo se je zanimal in spraševal: »Ali je bilo na vaš oglas, da iščete nočnega čuvaja, že kaj odziva?« Dobil je odgovor: »Ja, seveda. Tačas so že trikrat vlomili.« Pa pustimo to in poglejmo, kaj nam Jezusova prilika sporoča.
Gospodar je šel na pot in služabnikom naročil, naj skrbijo za hišo in posestvo. Obljubil jim je, da bo ob prihodu nagradil vse, ki bodo vestno opravljali svoje delo. Služabnik, ki mu je zaupal varovanje hiše, je bil posebej počaščen. Rad je imel svojo stražarsko obleko, znamenje svoje službe. Ko jo je oblekel, se je zdel sam sebi pomemben.
Čas je tekel. Odpirati in zapirati glavna vrata obiskovalcem je sčasoma postalo dolgočasno. Nič novega in vznemirljivega ni bilo v tem. Postajalo je navada. Še vedno pa je vestno opravljal svoje delo, a vse je postalo že vsakdanje. Ko se bo gospodar vrnil, ga bo našel pri opravljanju zaupane mu dolžnosti. Bil je buden, toda bil je kakor živ mrtvec, ker je njegovo delo in njegovo življenje izgubilo dušo. Navada nas počasi ubija. Navajenost zapade v bledo vsakdanjost. Navadimo se in potem delamo iz navade.
Advent je za nas priložnost, ki nam je dana od Boga, da začnemo znova, da obudimo prvotno navdušenje in se otresemo tistih navad, ki motijo naše življenje. To od nas pričakuje evangelij prve adventne nedelje, saj je advent čas pričakovanja in priprave na božič.
Božič je sicer gotov, vemo, kdaj bo, ni pa gotovo, kdaj pride Gospod in nas pokliče predse. Omenjen je gospodar, saj niti o svojem življenju ne odločamo povsem sami. Smo le oskrbniki, z veliko odgovornostjo zase in za druge ter za božje dobrine na zemlji.
Nedelja Karitas je danes, ki nas želi spomniti da moramo, da na vsakem koraku lahko srečamo človeka v stiski, ki nas potrebuje. Ne samo gmotno ali denarno. Potrebuje naše sočutje, našo prijazno besedo ali pogled. Če v njem skušamo videti Kristusov obraz, smo še budni. Če pa mu pomagamo in prinesemo vsaj malo upanja, smo že blizu Kristusu.
