Nagovor ob drugi adventni nedelji
Svetopisemska govorica je slikovita in nazorna, a malokdaj tako, kot na drugo adventno nedeljo.
Prerok Izaija nadvse nazorno zahteva, da izravnamo pot Gospodu, poravnamo njegove steze. Vsaka dolina naj se dvigne, vsak hrib in grič naj se pogrezne. Kar je gričasto, bodi ravno in hribovje bodi dolina.
Starozavezni človek je to lahko govoril samo kot v sanjah, danes je taka želja popolnoma uresničljiva. Dovolj je pogledati, kako gradijo novo avtocesto; ogromni stroji, svoje delo tako rekoč igraje opravljajo. Griči izginjajo, doline se polnijo, nastaja ravna, široka cesta.
Izaija skuša biti tolažnik svojega trpečega ljudstva, obenem pa pričakuje od tistih, ki ga poslušajo, da tudi oni naredijo svoje, da bi se Gospodovo veličastvo lahko razodelo.
Podobe puščave, ki naj pripravi pot Gospodu povzema tudi evangelij in Janez Krstnik je še bolj konkreten kot starozavezni prerok. Ta veliki prerok – in kot pravi Sveto pismo, »več kot prerok« - stoji kot mejnik med starozaveznim in novozaveznim svetom. S hrbtom je obrnjen v preteklost, v svet, ki je v zatonu; s prstom pa kaže naprej, v čas odrešenja. Njegova naloga je bila, da pričakovanemu Odrešeniku pripravi pot. Tisti ki ga poslušajo, so prepričani, da mu je Bog govoril.
Tu se nam morda postavlja vprašanje, zakaj danes ne slišimo, da bi komu Bog govoril. Odgovor najdemo v starem izročilu: V neki stari židovski legendi učenec sprašuje svojega rabina: »Včasih so bili ljudje, ki jim je Bog govoril in so videli božje obličje. Zakaj tega danes ni več?« Rabin je odgovoril: »Zato, ker se danes nihče ne more tako globoko skloniti. Tisti, ki hoče zajeti vodo iz studenca, se mora globoko skloniti, da lahko zajame vodo.«
Janez Krstnik je pripravljavec, glasnik in priča odrešenikovega prihoda, ne oznanja sebe, ampak tistega ki je veliko večji od njega. Ves je usmerjen h Kristusu, njemu pripravlja pot, s tem da kliče ljudi k spreobrnjenju in pokori.
Nenavadno je, da evangelij izpostavlja tudi njegovo obleko in hrano, kar je tudi vključeno v njegovo oznanjevanje. Razlagalci Svetega pisma vidijo v njegovi obleki iz kamelje dlake simbolno sporočilo. Kakor nosi kamela bremena, ki jih ji ljudje naložijo, tako bo Odrešenik nosil naše grehe in naše slabosti. Janez ni nikogar nagovarjal, nas se oblači kakor on. Govorica kamelje dlake je bila dovolj razumljiva vsakomur, ki je hotel prisluhniti.
Oznanjevanje se ne dogaja tam, kjer bi Janez najlažje prišel do ljudi, v Jeruzalemu v templju, tudi ni poiskal voditeljev – političnih in duhovnih – tistega časa. Oznanja v puščavi in slišijo ga tisti, ki ga želijo slišati in ga zato sami poiščejo. V teh dnevih, ko nas je pandemija nekako prisilila, da doživljamo neke vrste puščavo, nam bo morda govorica Janeza Krstnika bližje, kot kdaj prej.
Janez krščuje z vodo, Odrešenik pa bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem. Janezov krst je le napoved in simbol pravega krsta. Samo Jezusov krst dejansko odpušča grehe in podarja novo, Božje življenje.
Janezov klic: »Pripravite pot Gospodu« odzvanja tudi v naš čas, velja tudi nam osebno. Pripraviti pot Gospodu pomeni odpreti mu svoje srce in ga očistiti vse navlake, ki se je nabrala v njem; pomeni sprejeti Jezusa v svoje življenje; pripraviti mu prostor v svojem srcu, da bo on vodil in umerjal naše misli besede in dejanja. Miklavž goduje danes, ki nas posebej spominja, da sta dobrota in ljubezen glavni material, ki tlakuje pot Gospodu in ta pot nas pripelje tudi k našim bližnjim.
