Nagovor ob četrti adventni nedelji

Pred nekaj dnevi me je nekdo poklical in me vprašal, kako bo s svetimi mašami za božične praznike. Povedal sem mu, da vsi čakamo navodila, in da je možnost, da se bo kaj odprlo, lahko pa ostane  vse zaprto. Ob odgovoru, da bi lahko vse ostalo tudi zaprto, mi je zastavil vprašanje: »Kaj pa potem lahko storimo za svojo vero in za Boga?« Odgovoril sem mu nekako takole: »Za Boga nam ni treba nič, on ima vse; vse kar bomo storili bomo zase, za svoj odnos do Boga. Ti dnevi  preizkušnje so priložnost za našo vero, da se zamislimo in jo malo prečistimo«.

Podobno premišljevanje kot ta mož,  je imel kralj David, ki nam ga predstavlja božja beseda 4. adventne nedelje. Dosegel je vse, kar si je lahko kot kralj želel. Razširil je svoje kraljestvo, utrdil je svojo oblast in prinesel v deželo mir ter blaginjo. Zgradil je tudi sebi mogočno palačo in si nabral precej bogastva. Zato je prišel na pobožno misel, da bi sezidal tudi veličastno bivališče za Boga. Skrinja zaveze je bila namreč še vedno v šotoru, kot pred dvema stoletjema, ko so šli iz Egipta.

Vsak bi si mislil, da je nekaj hvalevrednega zidati svetišče in tu mu je pritrdil tudi prerok Natan.  Toda kasneje mu je sporočil, da Bog noče, da bi mu David zidal  bivališče. Božje sporočilo Davidu je bilo približno tako: Vse kar si postal, si postal po moji zaslugi, zdaj pa bi se rad ponašal s svojo velikodušnostjo in pobožnostjo pred Bogom in ljudmi. Tvoj namen in tvoje zadržanje ni pravo.

Ni dovolj, da Bogu izročiš nekaj od svojega obilja in blagostanja, saj ti je bilo vse podarjeno od Boga. Bog hoče  da predvsem odpreš svoje srce pred njim.  

Bog sam si bo izbral, kje in v kakšnem svetišču  bo prebival med ljudmi, pričakuje pa najprej prebivališče v človeških srcih. Tako je bilo najprimernejše bivališče Marijino srce,  tako, da je Bog hotel, da  po njej, v njenem telesu  postane eden izmed nas. Marija se je v svoji veri in ljubezni dala Bogu popolnoma na razpolago, Bog naj odloči, ona mu bo služila.

Priznati moramo, da smo mi precej drugačni. Navajeni smo na to, da sami načrtujemo, kako bo v našem življenju. Težko bi sprejeli, da bi bila odločitev v rokah nekoga drugega, pa tudi če je to Bog. Še njega bi kaj poučili,  čeprav nam v majhnih stvareh večkrat ne uspe, in so stvari potem drugačne, kot smo se zamislili. Če hoče človek doseči nekaj velikega, mora vse svoje  življenje usmeriti v to in tu nikakor ne sme pozabiti na Boga.

Neki vitez se je v zmagovitem boju na križarskem pohodu zaobljubil, da bo domov v Evropo prinesel svečo, prižgano ob Božjem grobu. Ta zaobljuba ga je popolnoma spremenila. Ko so ga na poti napadli razbojniki, se ni branil. Takoj jim je obljubil, da jim prepusti vsem kar ima, če mu pustijo svečo, ki jo želi prinesti prižgano v svoje rodno mesto. Razbojniki so mu torej vzeli vse, pustili pa so mu svečo in staro kljuse. Na njem je jezdil s hrbtom obrnjen naprej, da bi s svojim telesom zavaroval šibki plamen sveče pred vetrom. Ljudje, ki so ga videli, so ga zasmehovali in mislili, da ni pri zdravi pameti. Tudi otroci so se ga hoteli privoščiti in se zabavati na račun čudnega viteza. Hoteli so mu ugasniti plamen. Skoraj po čudežu ga je rešil. Po mnogih hudih preizkušnjah je prispel v rodno mesto in tam s plamenom prižgal sveče v stolni cerkvi.

Ko ga je kasneje nekdo, ki je nosil prižgano svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu ta ne bo ugasnila, mu je odgovoril: »Plamen zahteva, da nehaš misliti na kaj drugega. Niti za trenutek nisi brez skrbi. Četudi si plamen rešil iz mnogih nevarnosti, moraš skrbeti, da ti ga že naslednji trenutek nekdo ne ugasne.

Zgodba nam hoče povedati, kako smo tudi mi dolžni za vsako ceno varovati plamen vere, upanja in ljubezni, pa čeprav je ta velik ali majhen. Če je majhen, potrebuje še večjo skrbnost.

Zgled nam je Marija, ki je popolnoma pozabila nase in na svoje načrte, da je lahko v celoti sprejela to, kar je Bog hotel. Le tako je lahko postala Božja mati. 

Vsaj malo njene vere, upanja in ljubezni potrebujemo, da bomo lahko razumeli božični dogodek.