Pomni človek ...

Postni čas se začne s pomenljivim obredom posipanja z blagoslovljenim pepelom. "Pomni, človek, prah si in v prah se boš povrnil!" Kdo se, ko čuti pepel na temenu in sliši te besede, ne vidi za trenutek mrtvega, v zabiti krsti ležečega, in ne sliši zamolklega bobnenja na deske padajoče prsti in duhovnikovega "Počivaj v miru"? Čudno usodo je določil Bog človeku. S tako ljubeznijo negovano, s toliko dobrotami razvajeno, toliko občudovano in oboževano telo mu navsezadnje razpade, in kar ostane, je prgišče prahu. Pepel je znamenje uničenja. Požar zapusti od lepega doma kup pepela. Vojskovodje so nekdaj potrosili pepel na zavzeto mesto v znamenje pokončanja. Ima pa pepel še drug pomen. Zelo koristen je za domačo rabo. S kropom in pepelom je gospodinja nekoč čistila zasušeno posodo, sajaste ponve, rjaste žlice in vilice. Ko po naših domovih še ni bilo štedilnikov, ampak se je kuhalo na odprtem ognjišču, je gospodinja na večer spravila žerjavico na kup ter jo pokrila s pepelom. Drugo jutro ga je razbrskala ter pihnila v navidez mrtvo oglje. Brž je žerjavica oživela in spet je bilo ognja za ves dan. Pepel trosimo po trati, da bo prej ozelenela, in po vrtu, da bodo zelišča hitreje pognala. Zares mnogostranska je uporabnost pepela. Pepel očiščuje, pepel varuje in ohranja ogenj, v pepelu je moč, ki pospešuje življenje in rast. V tem je podoba za naše duhovno življenje ali božje kraljestvo v nas. Kakor gospodinja posodo, tako Bog očiščuje človeka s pepelom: z minljivostjo zemeljskega, z uničenjem imetja, z izničenjem telesa v bolezni in končno v smrti. Kjer je pepel, tam ni nujno konec. Pod pepelom še lahko tli žerjavica. Pod pepelom v grobu živi iskra življenja dnevu vstajenja naproti. Pod pepelom pregrehe, necerkvenosti, navidezne brezbožnosti je lahko iskra božjega življenja, morda kdaj po verni materi vžgana. Nihče ni pogubljen, dokler živi. Morda se le najde kdaj tisti človek, ki bo pepel razbrskal in iskrico razpihal. Kolikega pomena je zato molitev za grešnike, da celo za sovražnike Cerkve in Boga. Niso tako redka nenadna spreobrnjenja, pri katerih je hipoma vzplamtela iskra "po naravi krščanske duše" izpod pepela posvetnosti, mlačnosti, priučenega ali privajenega nasprotovanja. Pepel pospešuje rast. Čim bolj sami odmiramo telesu in njegovim strastem, čim bolj postajamo "ubogi v duhu", tem bolj rastemo duhovno in se razvija pšenično zrno božjega kraljestva v nas v bilko in klas. V tem je veliki pomen posta. Pomni človek ... Kaj pomeni pepel! To znamenje uničenja ti je postalo znamenje večnega življenja za dušo in telo. župnik Franc Mervar