Velikonočni skrivnosti naproti

Velikonočne skrivnosti ne smemo deliti na prijetno in neprijetno polovico: vstajenje sprejeti in se ga vseliti, trpljenje in križ pa odkloniti. Oboje je neločljiva celota. Brez križa ni poveličanja. Neštetokrat smo to že slišali, a se naša šibka narava temu upira, da je to treba spet in spet ponavljati. Tudi farizej Nikodem je hotel priti do dna resnici, ki jo je prinesel Jezus. Prišel je k Jezusu ponoči, ker ni želel kakšne neprijetnosti. Hotel se je seznaniti z njegovim naukom, saj je bil prepričan, da je Jezus poseben Božji odposlanec. Od Jezusa je na svoje iskanje dobil odgovor: Sin človekov mora biti povzdignjen, da bi vsak, ki vanj veruje, imel večno življenje. Misel je potem pojasnil z dogodkom iz Sinajske puščave. Bronasta kača na drogu je tistega, ki se je z vero ozrl nanjo, ko ga je pičila strupena kača, ohranila pri življenju. Tudi Jezus bo povzdignjen na križ. Vsak človek je zastrupljen od greha. Kdor se v veri ozre v Kristusa, bo rešen.

Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinega Sina, da bi vsak, ki vanj veruje, imel večno življenje. Po mnenju razlagalcev je to najlepši stavek v Svetem pismu. Bog je dal za nas največ, kar je v svoji neskončnosti sploh mogel €“ svojega edinca. Dal ga je tako, da ga je pustil umreti strašne smrti na križu. Križ s pribitim Kristusom govori, koliko je v božjih očeh vreden človek: vreden je življenja Božjega Sina. Bog ni posla svojega sina na svet za sodnika, ampak za rešitelja. Kot sodnik bo nastopil na koncu časov, ko bo potrdil sodbo, ki si jo je vsakdo sam napisal s svojim življenjem. Sedaj pa je rešitelj. S svojo resnico, z odpuščanjem, s podeljevanjem Božjega življenja. Kot dobri pastir, kot oče izgubljenega sina, kot usmiljen Samarijan, kot velikonočno daritveno jagnje. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi. Kdor pa ne veruje, je že sojen. Verovati v Jezusa pomeni živeti po njegovih zahtevah. Kdor Jezusa pozna, pa ne živi, kot on hoče, si že sodi. Kdor pa ga ne pozna, a živi po svoji vesti, ki je Božji glas v nas, dejansko veruje v Jezusa in ni sojen. Luč je prišla na svet, Jezus, luč sveta, Božja resnica, Božje življenje. Ljudje so luč zavrnili. Rajši so imeli temo, greh. Kdor pa živi v grehu, sovraži luč, sovraži Boga, ker božja svetloba razkriva njegovo zavrženo življenje. Tako je možno razumeti sovraštvo nekaterih do Boga in vsega Božjega. Tako postane tudi jasno, da razlogi za zanikanje Boga niso razumski razlogi, ampak izhajajo iz brezbožnega življenja. Kdor se ravna po Božji resnici, se luči ne boji; nasprotno, želi si je, saj se tako njegovo življenje pokaže kot čisto, živeto v Bogu, s tem pa tudi kot pričevanje za Boga.