Občestvo svetnikov
Praznik vseh svetih je izmed vseh najbolj vsestranski; obsega vse svetove, vse zemeljske celine, vse jezike in narode.
V berilu praznične maše pripoveduje sveti Janez: Videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in ljudstev in jezikov... Klicali so z močnim glasom: Zveličanje našemu Bogu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu... Ali ni to čudovito: čeravno so bili iz vseh narodov in ljudstev in jezikov, so vsi skupaj klicali z močnim glasom Zveličanje našemu Bogu... To je esperanto svetnikov, to je nebeška rešitev vseh jezikovnih problemov in prepirov: v češčenju Boga so si vsi edini. Popoldan praznika vseh svetih je posvečen spominu tistih naših rajnih, ki so še na poti k Bogu in so še potrebni očiščenja, zato tudi naših molitev. Obhaja se v znamenju žalujoče ljubezni in zaupanju v božjo dobroto. Tudi to je esperanto, ki druži ljudi iz vseh narodov in ljudstev in jezikov. Tako so ta dan v resnici na veličastnem kongresu združeni prebivalci vseh treh božjih svetov: potujočega ljudstva na zemlji, tistih rajnih, ki so še potrebni očiščenja in občestvo svetnikov. Narodi sveta stalno iščejo možnosti in oblike bratskega občestva in povezanosti med seboj, pa imajo vedno le delne uspehe. Občestvo svetnikov je tisto vzorno združenje narodov, ki bi jim lahko služilo kot vzorec za to, česar iščejo. Kako enostavno bi bilo združenje vseh narodov sveta v eni veliki družini, če bi se izvršilo v tem duhu. Pa je na žalost tako, kot pravi o sebi rimski pesnik Ovid: Vidim, kaj je dobro, in potrjujem, slabemu pa sledim. Voditelji narodov vidijo in celo priznavajo lepoto bratstva v duhu krščanstva, vendar pa ga mnogi dejansko ne sprejmejo in se ga na vso moč otepajo. Vsi sveti so praznik, ki ga v celoti doživljajo le naša družinska in župnijska občestva, ko globoko živijo iz duhovnih korenin, da jih ne ločijo več ne od svetnikov v nebesih ne od vernih duš v vicah. Pri maši in ob grobovih čutimo isto odrešenjsko resnico, da smo božji otroci in ena sama božja družina.
župnik Franc Mervar
