Duhovnik - človek, ki ga je poslal Bog
Ob prazniku apostolov Petra in Pavla, ko naši škofje posvečujejo novomašnike, vsako leto z velikim zanimanjem pregledujemo novomašno številko Družine. Ob portretih novomašnikov, se zadnja leta pojavljajo tudi slike tistih duhovnikov, ki obhajajo srebrn, zlat, biserni, diamantni... jubilej. Če se ob novomašnikih več premišljuje o novomašnih slavjih, pa se ob obrazih jubilantov lažje razmišlja o duhovništvu kot takem. Obrazi jubilantov lahko povedo marsikaj.
Naš pokojni profesor Anton Trstenjak je ob svoji biserni maši rekel: Eno samo besedo imam za to - za šestdeset let duhovništva: To je milost. Za vse sem Bogu nadvse hvaležen. Tega pač nisem jaz načrtoval. To duhovniško življenje je knjiga ljubezni. Odpri jo, domovina! Postaje duhovnikovega življenja pa so včasih neizogibno tudi postaje križevega pota. Ljudem prinaša luč, a sam lahko doživlja tudi hudo notranjo ali zunanjo stisko. Toda ko gleda na prestano trpljenje, je to obsijano z neko posebno svetlobo in je kakor poveličano. Človeku prinaša notranje zadoščenje, mir in samospoznanje. Predvsem pa mu odpira oči za trpljenje drugih, in to je za duhovnika nujno potrebno. Lepo je zapisal pisatelj Ivan Cankar: Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spoznaš trpljenje svojega bližnjega: kdor ni trpel, ostane otrok in ni videl življenja. V zadnjih desetletjih so nekateri bili mnenja, da duhovniški poklic nima prihodnosti. Ko pa se danes zamislimo, vidimo, da je žetev vse večja in obsežnejša, delavcev pa primankuje. To je žetev, za katero niso in nikoli ne bodo izdelali kombajnov in traktorjev. To je žetev, ki jo je Bog posejal v ljudi in raste ter dozoreva znotraj njih ob soncu božje resnice in ljubezni. Ta žetev se razprostira povsod, kjer ljudje danes iščejo srečo in smisel življenja. Iščejo resnico, na kateri bi zgradili stavbo svojega življenja in svoje družine. In koliko je tega iskanja in teh vprašanj v ljudeh! To je zrela žetev, ki čaka delavcev.
Duhovništvo je odgovor na božji klic, ki je služba Bogu, ki je večen in zvest. On nas izbere, posveti in pošlje in njegov evangelij oznanjamo, ne svoje modrosti. Njegovo bogastvo, njegove darove delimo. Ti si duhovnik vekomaj, je zapisano že v starozaveznem psalmu in seveda v polnosti velja za Kristusa. On je Duhovnik, to je srednik, na veke, za vse Ijudi vseh časov. Mi pa smemo biti deležni te večnosti, če svojo odločitev položimo v njegovo.
Danes se ljudje vse težje odločajo enkrat za vselej, neradi se dokončno vežejo, bodisi v zakonu, še toliko težje za duhovništvo. Ali ni to znamenje, da računajo le na svoje moči, ne pa na moč zakramenta? Iz lastnih moči seveda človek ni sposoben zvestobe; zato pa dobi to moč ravno iz zakramenta bodisi sv. zakona ali mašništva. Zato smemo in moramo moliti v ta namen in zaupati, da Bog čaka ravno na našo molitev, da bi mogel delati za nas. Toda molitev ne sme biti potuha in izgovor. Posebej velja to za mlade. Njihova molitev mora biti: Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev. Če je tvoja volja, pošlji tudi mene.
župnik Franc Mervar
