V ponižnosti se učimo
Veliko skrbi, želja in pričakovanj; morda pa tudi kaj strahu in negotovosti je v srcih naših šolarjev, pa tudi staršev in drugih družinskih članov, ko se v septembru pričenja novo šolsko leto. Prvo nedeljo v septembru nas božja beseda vzpodbuja, naj bi znali biti ponižni.
Ponižnost €“ nesodobna in na videz neuporabna beseda. Nesodobna in neuporabna seveda samo v toliko, v kolikor je ne razumemo prav, sicer pa je to ena osnovnih potez pristnega človeka. "Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti", nas poučuje modri Sirah. Sodobni človek ob besedi "ponižnost" nehote vidi upognjen hrbet, sklonjeno glavo in sploh suženjsko ali vsaj nemočno vdanega človeka v usodo. Seveda Bog tako odtujajoče lastnosti ne bi mogel priporočiti človeku, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Boga si res ne moremo predstavljati kot sključeno bitje. Ponižnosti namreč ni v lažni majhnosti niti v pritajeni želji po uveljavljanju, pač pa je v resnici, je v zavesti lastnega resničnega položaja in vloge, je v zavesti, da nam je z življenjem in talenti pravzaprav vse podarjeno in zato lahko mislimo, se učimo, delamo in ustvarjamo. Ponižnosti nam odkriva, da sicer lahko veliko vemo, a da ravno v razmerju z našim vedenjem raste naša nevednost. Ko je bila znanost manj razvita, je imela manj skrivnosti. Ko je danes zelo €“ seveda pa nikakor dokončno €“ razvita, je v njej zelo veliko skrivnosti. Zato je, kot pravi berilo iz Sirahove knjige, "uho poslušalca želja modrega". Ponižen človek je zaradi zavesti svoje majhnosti vedno zelo odprt za vse, kar bi ga moglo obogatiti, dopolniti, oplemenititi€Ś Sam Einstein je dejal, da znanstvenik, ki ne zna obstati pred skrivnostjo, ni sposoben za pravega znanstvenika. Modri Sirah izraža isto misel z besedami: "Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu." Veren človek ve, da je edina resnična veličina in vir kakršnekoli resnične veličine Bog. Ponižen pa ni ravno lahko biti, preprosto zato, ker ne vidimo dovolj jasno, kdo smo in ker je lažje biti vsaj namišljena veličina. Težko pa je sebe gledati takšnega kot si. Vsi pa imamo najbrž izkušnjo, kako neprijeten, včasih že kar smešen je človek, ki je vase zagledan, prevzeten, visok. "Za naduteževo rano ni zdravilo, v njej se je namreč zakoreninila zel hudobje," modruje modri Sirah.
Modremu Sirahu daje še večjo težo Jezusov evangelij. Povabljen med farizeje Jezus opazi, koko se le-ti pritlikavo prizadevajo za svojo namišljeno veličino. "Videl je," pravi evangelij, "kako so si izbirali prve sedeže." Hotel jih je tega osvoboditi, pa jim je v preprosti priliki €“ seveda ne samo njim, tudi nam €“ povedal modrost o prvih sedežih in resnico o pravi veličini. Zato jim je pokazal, kje pristane človek, ki visoko leta, da namreč nizko pade. "Začel se boš v sramoti presedati na zadnje mesto," pravi. Seveda Jezus ne priporoča "sĂŠdanja na zanje mesto" zato, da bi nas potem povišali. To bi bilo pravo nasprotje ponižnosti. Pač pa njegova globoka misel uči, da ponižnost, se pravi resnica o sebi, osvobaja, dviga, človeka dela resnično velikega. Zato pove svoje znano reklo: "Kdor se povišuje bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."
Prosimo Jezusa, največjega učitelja, ob začetku šolskega in pastoralnega leta: "Dobri in ponižni največji človek, ki si iz božjih višin prišel v naše prepade! Uči nas človeške pristnosti, ki je tudi v skromnosti, resnicoljubnosti in ponižnosti. Uči nas hoditi po tvoji poti na tvoj način.
župnik Franc Mervar
