Skozi puščavo v velikonočni Jeruzalem
Prva postna nedelja je ena najpomembnejših v cerkvenem letu. Začenja se post in z njim naše vsakoletno potovanje v Jeruzalem skupaj z Jezusom, da bomo tam obhajali veliko noč. Ta pot pa ni kakor nedeljski popoldanski izlet, pač pa je pot preko puščave, ki je trda in neizprosna, zato bi človek rad izbral drugo pot. Evangelij nam pokaže, da tudi Jezus ni bil brez skušnjav, pokazal pa nam je, kako se z njimi opravi.
Jezus je bil kot vsak izmed nas od Adama naprej skušan v imenu dobrega. So priložnosti, ki so v resnici lažne; so bližnjice, zaradi katerih skrenemo s prave poti! Kaj se ne zgodi v imenu dobrega vse zlo sveta? Ni potrebno delati za dobro, temveč delati dobro. Kajti dobro je res dobro le, če je dobro tako na začetku kot v sredstvu in cilju. Nikdar ni res, da namen opravičuje sredstva! Ta splošna skušnjava se oblikuje v posebne skušnjave, značilne za vsakega človeka. Prva je protagonizem, v katerem zamenjamo Božje kraljestvo z uspehom lastnega jaza. Glej nase ali poskrbi zase se zdi tako samoumevno, da človek nebi niti premišljeval, da je lahko kaj narobe. Postaviti lasni jaz za absolutni cilj, na mesto samega Boga, je sebičnost in vzrok vsega zla. Druga skušnjava je iskanje posvetne moči, da bi uresničili Božje kraljestvo. Cilj je dober, toda sredstvo je zgrešeno. Božje kraljestvo se ne uresničuje z močjo, marveč z nemočjo tistega, ki da svoje življenje v službo bratom in sestram. Te skušnjave ne vidimo samo v puščavi; Jezus jo doživi tudi po pomnožitvi kruha, ko z učenci odide drugam. Iz Janezovega evangelija izvemo, da so ga hoteli narediti za kralja. Tretja skušnjava je iskanje verske moči. Je v želji, ukloniti Boga po svoji volji, namesto da bi se uklonili njegovi. Jezus je tako skušan do konca, nazadnje na veliki četrtek v vrtu na Oljski gori. To je dokončni boj. Pasti pomeni sprevračati vero: namesto da bi mi ubogali Boga, zahtevamo, da on uboga nas. Verjeti, da imamo Boga v žepu, je za nas najlažje, zanj pa najbolj neznosno! Pripoved o Jezusovih skušnjavah, s katero začenjamo postni čas lahko imamo za izpoved vere: Kristusovemu zaupanju Božji besedi, na kateri temeljijo vsi odgovori Satanu, se pridružuje vera Cerkve, ki v Jezusu ne vidi čudodelniškega, pozemeljskega in političnega Odrešenika, ampak rešitelja in osvoboditelja. Po Lukovem evangeliju vrhunec skušnjave ni gora, ampak Jeruzalem, mesto, na katero je osredinjen ves evangelij. Znano je namreč, da se Lukov evangelij začne in konča v jeruzalemskem templju in da ima kot osrednjo vsebino dolg opis Jezusove poti v Jeruzalem. Tam se dopolni največja preizkušnja Jezusove mesijanskosti: bo sprejel ali bo zavrgel svojo končno usodo, to je odrešenje prek skrajnega izničenja na križu. Jezus spoštuje suvereno svobodo odrešenjskega načrta, za katerega se je v svoji ljubezni odločil, izpove svoj dokončni da Očetu in se popolnoma prepusti svoji usodi. Skušnjavo alternativnega mesijanizma je Jezus premagal z zvestobo Božji besedi. Resno, zavzeto in tiho poslušanje v puščavi in v postu je potrebno, da na koncu lahko suvereno rečeš: Pisano je! Tudi za nas bi moralo biti štirideset dni postnega časa ponovna pridobitev ljubezni in poslušanja Svetega pisma. Bog nam lahko odgovori presenetljivo natančno, kadar ga iskreno prosimo, naj nam razodene svojo voljo. Pa smo jo pripravljeni tudi sprejeti? Ne bodimo podobni tistim, ki jih sveti Jakob imenuje pozabljivi poslušalci, ki gredo mimo ogledala, ne da bi se ustavili in si vzeli čas za podroben ogled svoje podobe, tudi svojih gub in madežev. Tudi mi duhovniki moramo paziti, da bomo tudi poslušalci ne le delivci božje besede. Zdravilo pomaga tistemu, ki ga vzame, ne tistemu , ki ga pripravi ali prodaja. Judje so v Egiptu prosili faraona: Pusti nas, da gremo in obhajamo praznik v puščavi (2Mz 5, 1.3) Mišljen je bil praznik pashe (velike noči). Tudi mi želimo iti v puščavo in obhajati praznik naše osvoboditve - odrešenja. V puščavi bomo naleteli še na sledi Učenika. Pričakuje nas na drugem koncu puščave, da bi z nami obhajal pasho vstajenja. To je čas, v katerem se mu pridružijo pravi, resnični učenci.
Postni čas ni samo čas, ko se odpovedujemo hrani. V teh dneh naj bi naredili tudi kakšno dobro delo zase in za svojega bližnjega. Slovenska Karitas vabi k akciji 40 dni brez alkohola v znamenje solidarnosti z vsemi, ki trpijo. Župnija vabi k svetopisemski skupini, ki se zbira in išče duhovno bogastvo, ki je skrito v Svetem pismu. Jezusu v njegovi poti za naše odrešenje se pridružimo tudi pobožnosti Križevega pota.
župnik Franc Mervar
