Bog pričakuje sadove
Ko je Cerkev urejala bogoslužje in izbirala te svetopisemske odlomke o vinogradu in vinski trti, je zagotovo upoštevala ujemanje z letnim časom. Jesen je najlepši čas za vinogradnike, čas trgatve.
Po mnogih naših gričih je v teku naporno, a hkrati veselo opravilo obiranja grozdja. To opravilo postane hitro domače tudi tistim, ki malo vedo o vinogradništvu. Ko nam je Bog hotel spregovoriti, je jemal snov in podobe tudi iz sveta vinogradništva. Preroki in Jezus so uporabljali te podobe, ko so nam podajali božjo besedo in prek njih izražali skrivnosti božjega kraljestva. Osredotočimo se na priliko o vinogradu in odkrijmo, kaj hoče Gospod z njo povedati nam, ki danes poslušamo njegovo besedo. Priliko lahko beremo na dva načina: v zgodovinskem ključu kot pripoved ali v ključu aktualnosti njenega pomena za današnji čas. Drugi pristop nas bolj zanima, a ni razumljiv brez prvega. Če gledamo zgodovinsko ali literarno, vinograd, o katerem teče beseda, pomeni judovsko ljudstvo. Bog ga je izbral, ga osvobodil iz Egipta in ga posadil v obljubljeno deželo, kakor se posadi vinska trta. Tu mu je posvečal vso skrb, kakor dela vinogradnik s svojim nasadom. Obdal ga je z ograjo in ga varoval. Vinograd je namesto grozdja rodil viničje. Povedano brez prispodobe: izvoljeno ljudstvo je zablodilo na stranpoti in se izneverilo. Jezus v svoji pripovedi še razločneje obrača zgodbo na poslušalce. Ni se uprl vinograd, ampak vinogradniki; ljudje, ne zemlja. Kaj bo sedaj storil Bog? Po Izaijevih besedah bo vinograd uničil. Jezus pa ne govori o uničenju vinograda. Ne bodo se spremenile božje obljube, njegov načrt, zamenjali se bodo le naslovniki tega načrta. Božje kraljestvo €“ vinograd €“ ostane, a bo dano drugemu ljudstvu. V tem je razločen namig na usodo Izraela. Ker je zavrgel preroke in umoril Sina, bo razkropljen. Drugo ljudstvo bo namesto njega postalo dedič obljub. To drugo ljudstvo smo kristjani, ki sestavljamo Cerkev. Na tej točki začenjamo brati priliko z vidika njene aktualnosti. Pomen, ki ga ima božja beseda za nas, odkrivamo v temle stavku iz Janezovega evangelija: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, ta rodi obilo sadu €Ś Vsaka mladika na meni, ki ne rodi sadu, bo odstranjena (Jn 15,5). S prihodom Kristusa se je torej položaj spremenil. Odslej Bog ne bo več zavrgel vinograda, to je Cerkve, kajti ta vinograd je Kristus. Cerkev je Kristusovo telo. A če je trta lahko mirna glede Očetove ljubezni, pa za posamezne mladike to ne velja. Cerkev se z vso gotovostjo opira na obljubo, da ne bo preminila vse do konca časov in da je vrata podzemlja ne bodo premagala. Za posamezne člane Cerkve ali skupine v njej pa to ne velja. Če ne rodijo sadu, utegnejo biti odstranjeni in vrženi proč. Lahko zapravijo svoj odlični položaj. Prav isti nevarnosti smo izpostavljeni tudi današnji kristjani, bodisi kot posamezniki ali kot skupina. Kaj pa, če bi se Bog tudi danes odločil presaditi svoj vinograd med druga ljudstva, ki so pripravljena obroditi sadove, npr. v tretji svet? Ali se ne širi med nami, evropskimi kristjani, neopazno odklanjanje Sina? Boga ne zanima dejstvo, da ohranjamo določeno krščansko kulturo, zaradi katere si ne moremo kaj, da se nebi imeli za kristjane. Boga zanima le, ali ohranjamo vero v Jezusa Kristusa in ali sprejemamo njegovo besedo. Če tega ni več, smo kot vinograd že odpisani, smo suhe mladike.
župnik Franc Mervar
