Iskrenost pred Bogom
Farizej in cestninar v templju; molitev dveh mož. Človek je odkrit, ko v samoti moli in premišljuje o sebi. Pripoved pa Jezus, ki vidi v človekovo srce in presoja njegove misli, zaostri. Čeprav je njun značaj poenostavljen, pa oba živita med nami, srečujemo ju na ulicah. Eden morda nosi moje ime.
Moža se sama predstavita. Farizej je pravičnež, desetino daje v dober namen in za tempelj, odlikuje ga osebna urejenost in natančno spolnjevanje zakonov. Cestninar pa je njegovo nasprotje: podkupovalec in sprijenec. Vendar je njegova izpoved iskrena. Jezus je poudaril njuna značaja. Najpomembnejša farizejeva beseda je bila JAZ, ki jo ponavlja kot glasbeno uspešnico. Čeprav se ves čas zahvaljuje Bogu, je zaposlen samo s seboj. Našteva svoja dobra dela in opozarja, da je v miloščini in postu storil več, kot od njega zahteva postava. Simpatičen, samozavesten in zaveden možakar, verjetno tudi predstojnik shodnice in tempeljskega dobrodelnega sklada€Ś Taka je tudi njegova molitev. Cestninar pa strmi v tla, zadržuje dih in njegova molitev je bolj podobna kriku. Prosi Boga, naj očisti njegovo dušo, ki je kot temen madež. In zato je šel opravičen na svoj dom. Evangelij poudarja cestninarjevo odprtost božji milosti, zaradi katere se razlikuje od farizeja. Farizej je središče sam sebi, davkarju pa je središče Bog. Ali ni tudi naš svet preveč gotov vase, sebičen in željan le uspeha in razvoja? Farizej je svojega soseda zaničeval: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Cestninar pa je stal daleč proč, ker se je čutil nevrednega moliti poleg takega imenitneža, kot je bil farizej. V farizeju so strnjeni naši predsodki, ko vrednotimo druge rase, revne, drugače misleče€Ś Farizej se je napihoval, druge obsojal in grajal, namesto da bi skupaj z grešniki vzkliknil: Le kam gre moja pot? Bog pomagaj mi! Davkar pa je priznal: Kriv sem. Odpuščeni so mu bili grehi, ker je ponižno priznal svojo majhnost pred Bogom. Tudi farizej bi gotovo prejel obilo milosti, če bi ostal skromen. Vsak od njiju je nehote povedal, kako si predstavlja Boga. Farizej ga je spremenil v podjetje, v katerem si kopiči bogastvo in ga tudi sam vodi. V svoji molitvi je Bogu povedal, da čaka na zasluženo spoštovanje in počastitev. Če se nam to zdi nekaj nezaslišanega, čez vsako mero predrzno, se moramo spomniti, kako tudi danes mnogi mislijo, da jim Bog marsikaj dolguje. Če ugotovijo, da niso prekršili postave, takoj pričakujejo ugodnosti, posebno naklonjenost. Ko je ne dobijo, takoj ugovarjajo in se vsepovsod pritožujejo nad očitnimi napakami v delu nebeške uprave. Cestninar pa je Boga doživljal kot gorečo svetost, polno ljubezni, v kateri bo celo njemu odpuščeno. Naše presojanje drugih ljudi je odvisno od tega, kako si predstavljamo Boga. Jezus je zavračal cestninarjev način življenja. Tudi ni grajal farizejeve dobrodelnosti in njegovega poštenja, opozoril pa je, da so razlogi in načela njegovega ravnanja napačna. Farizej je vrh visoke gore, kjer zaradi ledenega vetra ne cveti nobena roža. Cestninar pa, ki se zaveda grehov, je kot dolina, odprta reki božje milosti.
župnik France Mervar
