Slediti Bogu

Kako vemo, ali ima človek uspeh v življenju? Ali je življenje izpolnil ali ga je zapravil? Ponavadi gledamo na njegov položaj; uveljavitev v družbi in mnenje, ki ga imajo o njem ljudje, denar, ki ga je prislužil, delo, ki ga opravlja€Ś Uspeh se na splošno meri po zadostitvi želja, hrepenenj, notranjih teženj človeka€Ś

Naša družba se po pravici imenuje družba ugodja. Izraz ne označuje samo ciljev ekonomskega sistema, ki bi skušal zadostiti osnovnim človekovim potrebam, ampak opisuje le človekovo iskanje udobja in ugodja. Način življenja takšne družbe zahteva, da izključimo vsako priložnost neugodja, trpljenja, neizpolnitve. Očitno pa je zakon našega vesolja, predvsem pa naše Zemlje in človekovega življenja takšen, da je teža in napor v sorazmerju z veličino ali lepoto stvari. Vse res veliko je tudi težko dostopno, zahteva veliko trajnega napora. Temu zakonu ne uide nihče, a vsakdo, ki se bo ravnal po tej zakonitosti, bo deležen čudežnih vrhov. Tolikokrat ob nedeljah, a tudi sicer, razmišljamo o božji besedi, ki je ni lahko razumeti, je ni lahko oznanjati, še težje pa je po njej živeti. A je vendar prav ta beseda za človeštvo odrešilna. Ta nasprotja čuti tudi prerok Jeremija, ki ga je Bog izbral z a klicarja njegove besede: Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Gotovo je bil prerok v dnu svojega bitja srečen in počaščen, da je bil izbran za tako službo. Vendar, prihajali so trenutki, ko je komaj še nosil breme svoje preroške službe. Ni lahko ne hvaležno ljudem oznanjati resnico, posebej božjo ne, saj je le-ta tolikokrat tako različna od človeške. Ko v božjem imenu opozarja ljudi na njihove stranpoti, seveda ne žanje navdušenja in pohval, ampak pravi: Gospodova beseda mi je ves dan v sramotenje in zasmeh: Najraje bi utihnil, ne govoril kar čuti, da mora govoriti. Umaknil bi se, ušel, da bi imel mir. A moč božje besede mu ne da miru. Premočna je, da bi se ji uprl. Ali ne čutimo nekaj podobnega včasih tudi mi? Hvala Bogu, da nam moč njegove besede ne da miru. Saj nas edino ona res rešuje! Jezus je bil velik pridigar polnosti življenja in radosti. Pa je vendar najprej zase jasno povedal, da bo šel skozi stiskalnico življenja: Tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da bo moral€Ś veliko pretrpeti€Ś, da bo moral biti umorjen. Petra je to tako zbodlo, tako presenetilo, da se je spozabil in svojega Gospoda in Učitelja začel opominjati in popravljati: To se nikakor ne sme zgoditi! Saj je Peter govoril čisto po naše; tudi mi mislimo tako. Res, tudi Kristus noče trpljenja. Saj vemo, da je ozdravljal in obujal od mrtvih. Vendar zakon življenja, predvsem pa odrešenja, ostaja. Zato nenavadno krepko zavrne Petra: Proč od mene, satan!, kar pomeni zapeljivec. Ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško. Spet vidimo tisto čudno razliko med božjim in človeškim gledanjem. Tu Peter gleda le človeško. Tokrat je ostal brez božjega navdiha, s pomočjo katerega je izpovedal vero v Kristusovo božanstvo. Zdaj je prilika, da Jezus izreče eno od najbolj čudno zvenečih svojih besed, ki pa so tako njegove, da brez njih ni ne njega, ne njegovega nauka: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Ta odpoved sebi seveda ne zanika človeškosti, ki je božja stvaritev. Pač pa je sredstvo, da prav to človeško vedno znova čistimo nečloveških usedlin, med katerimi je prva sebičnost. Gre za izgubo življenja, ki ni pravo življenje, saj je le nekaj prehodnega in se ne da primerjati s tistim božjim, večnim. Vsekakor pa ne smemo narediti napake, ki jo je storil Peter, ko je preslišal oznanilo o tretjem dnevu. Šele v luči tega oznanila vse drugo dobi popoln smisel.