Videti več
Začetek meseca novembra je posvečen pobožnemu in ljubečemu spominu na rajne, ki so nam bili v življenju dragi. Vsak od nas v svojem srcu hrani €“ zlasti v zrelejši dobi €“ majhen seznam umrlih. Imena, ki so sveže vpisana vanj, nam najprej pridejo na misel; ob njih oživijo spomini, srce vztrepeta ali zajoče.
Včasih slišimo, da človek po smrti živi naprej samo v spominu tistih, ki ostanejo; samo to neznatno in bežno življenje mu je namenjeno. Kristjani pa verujemo, da naši rajni živijo v mnogo resničnejšem in polnejšem pomenu, ker živijo v Bogu. Če obiščemo njihov grob, tega ne storimo le zato, da obudimo spomin, oživimo boleč trenutek ločitve, ampak zato, da prek teh vidnih znamenj vzpostavimo pristen stik z njimi, da se od njih česa naučimo v zvezi z velikim potovanjem, na katerega bomo prej ali slej vsi poklicani. Smrt se zelo od blizu dotika vsakega izmed nas. Pred njo smo v jedru vsi čisto enaki; vsi smo povsem nezavarovani in izpostavljeni kakor otroci, ki so sami doma in se sredi noči v veliki postelji svojih staršev v strahu stiskajo skupaj. Lahko bi še naprej v tem tonu govorili o smrti in razmišljali o njeni grozljivi podobi, kakršna se je ugnezdila v globino naših misli. A čemu bi vse to koristilo. Ničemur, razen da bi še povečalo našo tesnobo. Pred tem mračnim obličjem smrti tudi nam verujočim €“ enako kot vsem drugim ljudem €“ ne preostane nič drugega kot jok, brez hladnega moraliziranja; prav tako je jokal Jezus ob grobu svojega prijatelja Lazarja in pretakal krvave solze, ko je gledal v obraz lastni smrti na vrtu Oljske gore. Zato ne bomo razmišljali o tej smrti. Razmišljali bomo o nekem njenem drugem obrazu, tistem, ki nam ga more razkriti samo božja beseda. To je obraz smrti, ki je izgubila svoje želo in je použita v zmagi, o smrti torej, ki ne grozi več našemu bitju s popolnim uničenjem. Da lahko razumemo to govorico, moramo imeti vero; verovati moramo, da je bila smrt enkrat za vselej premagana, in sicer v tistem trenutku, ko jo je nase sprejel Jezus Kristus in s tem tako rekoč posrkal iz nje ves njen strup ter vstal od mrtvih. Sveto pismo uporablja dve podobi, s katerima nam skuša razkriti ta krščanski obraz smrti. Najprej govori o smrti kot o porodu. Jezus in za njim sv. Pavel pojmujeta celotno življenje človeka in vesolja kot pričakovanje; naravnost ga primerjata stanju noseče žene (prim. Jn. 16,21; Rim 8,19). Tisti dan se konča dolga nosečnost nove stvari in kakor metulj iz bube se rodi novi človek, ki je določen, da živi večno. Zato se smrt svetih ljudi v bogoslužju imenuje rojstvo. Že sedaj smo ta nova stvar €“ božji otroci, a šele takrat se bo razodelo to, kar smo v resnici sedaj, pravi apostol Janez (1 Jn 3,2). Smrt pa je tudi krst: Moram prejeti krst, pravi Jezus in s tem namiguje na svojo smrt (Lk 12,50). Tudi v govorici apostola Pavla sta krst in smrt med seboj zamenljiva pojma: S krstom ste bili pokopani; krščeni smo bili v njegovo smrt (kol 2,12; Rim 6,3). Ta simbolika je bila zgovornejša ob začetkih krščanstva. Takrat so katehumena privedli na breg reke ali h kopališču, ga slekli, potopili v vodo in oblekli v belo oblačilo. Apostol Pavel želi reči, da je smrt nekaj temu podobnega; človek sleče oblačilo bede €“ telo, nato je potopljen v zemljo in bo nekega dne, ob vstajenju, vstal z novim oblačilom €“ s poveličanim telesom. Vstajenje! Pri njem naj se zadržijo naše misli. Brez vstajenja bi bila naša vera prazna in spričo smrti nam ne bi preostalo drugega, kakor da se vdajamo žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja (1 Tes 4,13). Z vero v Jezusa Kristusa, pa lahko ponovimo besede, ki jih je samo v slutnji izrekel starozavezni Job: Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah.
