Nova priložnost
Smo na začetku novega cerkvenega leta, v katerem bomo sledili branju Markovega evangelija.
Glede na čas nastanka je to prvi evangelij, ki je nastal po daljšem ustnem oznanjevanju apostolov. Že pred Markom je pričela prva krščanska skupnost zbirati drobna poročila o Jezusovih besedah in dejanjih, ki so bila nekakšni zapisi krščanskega oznanila. Evangelist Marko je prvi ustvaril okvirni načrt in zapisal skromno besedilo za celoten zgodovinski pregled Jezusovega življenja od krsta, ki ga je Jezus prejel po Janezu Krstniku, do vstajenja. Kot vemo njegov življenjepis Jezusovega življenja nima značaja biografije slavne osebnosti. V tem cerkvenem letu želi evangelist predlagati duhovno pot skozi zgodovino v luči Kristusove skrivnosti, to je pot iz teme k luči. Človeška podoba Jezusa iz Nazareta, ki je na prvi pogled neugleden izraelski potujoči pridigar, izraža častitljive značilnosti Mesija, na križu pa značilnosti Božjega Sina. Ves Markov evangelij je, ne brez razlogov, postavljen med dve temeljni oznanili: začetno, to je med krst, pri katerem je glas iz nebes predstavil Jezusa kot ljubljenega Sina, nad katerim ima Oče veselje (1,11) in sklepno oznanilo, v katerem prvi spreobrnjenec iz poganstva priznava, da je ta človek resnično Božji Sin (15,39).
Advent nas navaja k temu, da pričnemo brati Markov evangelij pri temeljih: z odlomkom drugega velikega Jezusovega govora o zadnjem cilju človeške zgodovine in stvarstva, kakor ga predstavlja Markovo poročilo. V tem odlomku sta opisana dva dogodka, ki prevevata božjo besedo prve adventne nedelje. Prvi predstavlja delovanje Boga. Gre za prihod, vrnitev in pot Boga k človeku. Odlomek iz Izaijeve knjige v prvem berilu predstavlja ta prihod kot težko pričakovan dogodek: O da bi predrl nebesa in stopil dol! V Kristusu je Bog popolnoma razbil svojo izoliranost in, če porabimo besede Izaijeve prošnje, tako predrl nebesa; in stopil z nebes; stopil je med nas, prišel je k tistim, ki se ga spominjajo na svojih potih; odkril je obličje Očeta in rešitelja. Razodetje in učlovečenje sta najbolj oprijemljivi pričevanji delovanja Boga, brez katerega bi človek ostal sam v svetu, ki nima posluha za njegovo upanje, bolečine in hudodelstva.
Skromna prilika, vstavljena v Jezusov govor, kakor jo navaja evangelist Marko, želi predvsem živo predstaviti neko drugo, človeško dogajanje. Pomembni so tako imperativi kot beseda, ki prevladuje v odlomku: Pazite, čujte, čujte, čujte€Ś Tudi Izaijevo besedilo poudarja zahtevo, naj bo človek buden za Gospodov prihod v našo hišo v naših dneh: Ne bomo zapustili tvojih potov; ravnali bomo pravično, držali se bomo tvojih potov. Rekli bomo: Grešili smo pred teboj, uprli smo se. V evangeljski priliki je ta napetost zelo močna, skoraj otipljiva; izražena je kot noč, polna neznanega. Gospodov prihod pa je nepričakovan. Lahko se zgodi, da se spušča noč ali sredi noči ali tedaj, ko se kažejo na obzorju prva znamenja svetlobe, ali pa tedaj, ko v zgodnjem jutru sonce razsvetli nebo.
Pred nepričakovanim Gospodovim prihodom med svoje, človekov odgovor ne sme biti spanje, neprizadetost, lenobnost ali raztresenost. Apostol Pavel pogosto ponavlja, da mora biti kristjanovo zadržanje drugačno: Kristjan je človek dneva, ne noči, je dejaven in ne dovoli, da v njem prevladujejo slepila, prividi, varljivost stvari. Čeprav je zatopljen v številne zunanje dejavnosti, čeprav mora telo tudi spati, morata njegov duh in njegova vest bedeti.
župnik Franc Mervar
