Sveti Duh z nami

V Apostolskih delih beremo nenavadno zgodbo; ko je apostol Pavel prispel v Efez, je tam našel nekaj učencev in jih vprašal: Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni? Odgovorili so: Saj še slišali nismo, da Sveti je Duh (Apd 19, 1).

Če bi danes isto vprašanje zastavili kristjanom, bi najbrž od mnogih prejeli podoben odgovor: Da, vedo, da obstaja Sveti Duh, a to je tudi vse, kar vedo o njem. Sicer pa ne vedo, kdo je Sveti Duh v resnici in kaj pomeni za njihovo življenje. Binkoštni praznik nam ponuja priložnost za to odkritje, ki je nujno za našo vero. Poglejmo vlogo Svetega Duha v zgodovini sveta in v dogodkih odrešenja. Nekdo je izrekel strašno, a resnično trditev, da je nasilje babica (pomočnica pri porajanju) človeške zgodovine, saj ni nobene globoke spremembe, ki nebi bila zaznamovana z vojnami, revolucijami in s krvjo. Povsem nekaj drugega pa velja za zgodovino odrešenja, v kateri je prvi igralec Bog: babica te zgodovine pa je Sveti Duh, to je moč in milina ljubezni. Vsak nov začetek, vsak kakovosten skok v odvijanju božjega načrta odrešenja izkazuje poseben poseg Božjega Duha. Sveto pismo pripoveduje: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna. Tema se je razprostirala nad globinami (1Mz 1,1) To je bi začetni kaos. A glej, duh Božji je zavel nad tem neredom; on je bil svetloba, oddelitev prvin, red, harmonija. Vsaka stvar je dobila svoj pravi obraz in svoje mesto. Vode so se zbrale, zelenje in semena so začela kliti na zemlji, z neba so zasijale zvezde in Bog se je razveselil svojega stvarstva; videl je, da je dobro (prim. 1 Mz 1,25). Ko je bil ta svet pripravljen, da sprejme življenje, je Bog rekel: Naredimo človeka po svoji podobi (1 Mz 1, 26). Naredil je človeka iz prsti zemlje, kar pomeni: Bog je s pomočjo zakonov evolucije, ki jih je sam položil v materijo, pripravil živo bitje, ki je različno od vseh drugih €“ to je človeka. To bitje je različno od vseh drugih, a še vedno živalske narav e, to je ustvarjenina, ki jo usmerjajo nagoni in je od znotraj še ne razsvetljuje luč razuma. Na tem mestu spet poseže vmes ona skrivnostna resničnost, ki je vela nad prvotnimi vodami €“ božji duh €“ in človeku podobna žival postane človek, duhovno bitje, obdarjeno €“ na začetku morda le v zametku €“ z razumom in svobodo. Bog je v njegove nosnice dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša (1Mz 2,7). Postal je bitje, sposobno stopiti v dialog s svojim Stvarnikom, postati njegov prijatelj, a tudi upreti se Bogu. Nesreča je v tem, da je človek izbral ravno to drugo možnost: grešil je. Toda Bog se ne sprijazni z zlom. V svojem usmiljenju se na tej točki zgodovine odloči, da preustvari to, kar je ustvaril. Na čelo tega novega stvarjenja in novega človeštva postavi novega začetnika rodu, novega Adama svojega Sina Jezusa Kristusa. Po delovanju Svetega Duha ga vzame iz telesa Device Marije, kakor je na začetku vzel Adama iz deviške zemlje. Vse Jezusovo življenje, ne le njegovi začetki, se odvija v znamenju Svetega Duha: on vodi vse njegove odločitve in je dejavna moč čudežev, ki jih Jezus dela na bolnikih. Pri krstu v Jordanu je bil Jezus maziljen s Svetim Duhom in z močjo (Apd 10, 38) ta to da bo ponesel veselo vest ubogim. Sveti Duh Jezusa vodi, obenem pa Jezus razodeva Svetega Duha. Ko je Jezus končal svoje zemeljsko delovanje, je bil poveličan in povišan na Očetovo desnico. Na zemlji pa je zapustil svojo Cerkev €“ apostole in nekaj učencev €“ ki ne vedo kako in kam. Toda na binkošti se nenadoma obnovi čudež, ki je zaznamoval vse velike začetke zgodovine €“ nastanek sveta, nastanek človeka in rojstvo Kristusa. Ko so bili skupaj z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje, jih je napolnil Sveti Duh. Mala čreda je postala Cerkev, Kristusovo telo. Marijina navzočnost v dvorani zadnje večerje hoče priklicati v zavest povezanost med rojstvom Jezusa in rojstvom Cerkve. Ona, ki je bila Jezusova mati je sedaj postala tudi mati Cerkve.

Župnik Franc Mervar