Biti priče vstajenja
Ko evangelij poroča o Jezusovem vstajenju, ni to le poročilo o veselem dogodku, pač pa postavlja tudi zahtevo €“ vero v vstalega Kristusa. Še dalj pa seže Jezus v zahtevi do svojih učencev, ko se jim na veliko noč prikaže: Vi ste priče teh reči. (Lk 24,48) S tem jim je naložil nelahko naročilo. Sami, še prestrašeni zaradi dogodkov zadnjih dni, so na dan Jezusovega vstajenja za varno zaklenjenimi vrati. Jezus pa od njih zahteva, naj gredo med ljudi in oznanjajo, da je tretji dan vstal od mrtvih. V njegovem imenu naj vsem narodom oznanjajo spreobrnjenje in odpuščanje grehov. Pričevanje naj se pa začne v Jeruzalemu, kjer že vsi poznajo nekatere dogodke.
Naloga, ki jim jo je Jezus naložil, se je zdela nemogoča, a kot beremo v Apostolskih delih, so jo dobro opravili. Po binkoštem dogodku Peter jasno pove Jeruzalemčanom: Vi ste ubili začetnika življenja, toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče€Ś(prim. Apd 3,15). Tu jih potem pozove tudi k spreobrnjenju. Apostoli so ostali sami in proti ostalemu svetu neznatni, prejeli pa so nalogo oznanjati evangelij vsemu svetu, a niso izgubili poguma. Razumeli so, da je njihova edina naloga; pričevati o tem, kar so videli in slišali, da se je zgodilo z Jezusom iz Nazareta. Računajo naj tudi nanj, ki bo deloval skupaj z njimi in potrjeval njihovo delo. Apostoli so pri svojem oznanjevanju hitro spoznavali, da niso sami, ko pričujejo o Jezusu. Njihovemu pričevanju se je pridružilo neko drugo neslišno in neustavljivo pričevanje vsakokrat, ko so govorili o Jezusu €“ to je bilo pričevanje Svetega Duha. Pričevanje, ki mu moremo reči uradno ali službeno, se nadaljuje tudi danes v Cerkvi. Drugi vatikanski koncil mu pripisuje velik pomen, ko o škofih in duhovnikih govori kot opričevalcih Kristusovega evangelija. V tej luči lahko gledamo vso hierarhijo Cerkve, nikakor pa se ne smemo pri njej ustaviti, misleč, da smo sami odvezani od dolžnosti, da tudi mi pričujemo. Službenemu pričevanju se mora pridružiti tisto pričevanje, ki ga more Duh prebujati v vsakem kristjanu. Pričevalec je verodostojen samo, če govori o rečeh, ki jih je videl in o njih slišal, ali drugače: o stvareh, ki jih je doživel. O tem, da je Kristus vstal in živi, morem pričevati le, če je vstal v meni in živi. Ko doživljam njegovo navzočnost in tolažbo, ko mi daje moč, da se odprem drugim, da odpustim in se veselim, takrat razumem, da je zares vstal in morem o tem pričevati pred drugimi. Vse drugo ni prepričljivo, naj bo še tako lepo opremljeno s kulturo določenega časa in z zgovornostjo; podobno je bledemu zimskemu soncu, ki razsvetljuje, a ne ogreva. Tako ravna tudi apostol narodov sveti Pavel. Potem, ko našteje vsa prikazovanja Vstalega €“ apostolom, ženam, bratom €“, doda še svoje osebno izkustvo, ki nekako potrjuje vsa ostala izkustva: Prikazal se je tudi meni, čeprav nisem bil tega vreden (prim. 1 Kor 15, 8). Če bi hoteli spoznati, daj gre zares za živo pričevanje o Jezusu, ne pa za zgolj posnemajoče, ugaslo pričevanje, bi morali navesti povsem oprijemljive primere. Navedimo nekaj: V teh dneh ko to pišem, se otroci pripravljajo na birmo in prvo obhajilo. Za hvalevredno, a nezadostno pričevanje gre, če mati ali oče pomaga otroku, da ponavlja stvari iz knjige, ki jih potrebuje za pripravo. Veliko bolj živo je pričevanje, če starša pokažeta, da tudi ju Sveti Duh vodi, da skušata posvečevati svoje življenje s prejemanjem zakramentov, ali, da ob mizi vsakdanjega kruha, cenita tudi božji kruh, kot hrano za duhovno življenje. Bodimo torej priče!
