Čistim je vse čisto
Današnjemu človeku, ki stalno prisega na svobodo, je beseda zapoved ali postava precej tuja in odveč. Nič lažjega ni, kot postaviti nasprotje med postavo in svobodo. Starozavezni človek je čutil postavo kot breme, katerega bi rad vrgel iz sebe, obenem pa mu je ta postava pomenila tudi gotovost in božjo bližino.
Postava vzpostavlja Izraelce kot ljudstvo, ki potuje v obljubljeno deželo. Prej so bili skupek nomadskih plemen, sedaj so enovit narod, verska in družbena enota. Postava je temelj in pogoj njegove svobode. Bili so rešeni suženjstva, da bi svobodno služili Bogu. To je smisel izhoda iz Egipta. Izraelci se vsega tega zavedajo in na tem sloni njihov ponos. Božja postava zanje ni prisila, ampak odlikovanje. Izraža njihovo modrost in razumnost pred narodi. Je osnova njihove samobitnosti in vzvišenosti nad drugimi ljudstvi. Daje jim čutiti, da jim je Bog veliko bolj blizu, kakor so božanstva drugim ljudstvom. Razlog je v prepričanju, da postava uteleša božjo voljo.
Isto temeljno vrednost ohranja postava tudi v Novi zavezi. Evangelij je ne odpravlja. Jezus pravi, da ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave (Mt 5, 18) in... Nisem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel (Mt 5, 17). Zakaj je potem Jezus stalno v nasprotju s pismouki in farizeji, ki so se imeli za razlagalce in branitelje postave.
Pismouki in farizeji verski strokovnjaki in politični voditelji Jezusovega časa, so tako malo zaupali v Boga in v iskreno voljo vernikov, da so vse življenje do najmanjših podrobnosti okovali s strogimi zakoni. Ljudje, obteženi s številnimi predpisi, so se morali obnašati, kakor da verujejo, četudi ni bilo v njih nobene vere več: kakor ljudje z berglami, ki znajo hoditi celo brez nog. Tako je zakon zamenjal in nadomestil Boga, poslušnost zakonu pa je zamenjala in nadomestila vero. V množici zakonov, ki so si jih izmislili ljudje, so se povsem izgubili tisti, ki jih je naložil Bog €“ božje zapovedi. Zato ni čudno, da je Jezus skupaj z učenci večkrat javno kršil predpise teh človeških zakonov. Tudi danes imamo v Cerkvi dvojne zakone: božje in cerkvene. Cerkvene zapovedi samo natančneje določajo, kako naj v različnih okoliščinah uresničimo božje zapovedi. Zato smo dolžni izpolnjevati jih zaradi Boga. Kdor bi se strogo držal cerkvenih zapovedi, zanemarjal pa božje, bi napačno razumel vero, tako kot so jo napačno razumeli farizeji. Za takšne kristjane veljajo Jezusove besede: Zavrgli ste božjo zapoved in se držite človeških zakonov. (Mr 7, 8)
Jezus zato napade zelo stroge predpise glede obredne čistosti in kot primer predstavi umivanje rok v svet namen: to umivanje je bilo prvotno nekakšen simboličen poziv k skrbi za čistost srca in življenja. V nedolžnosti si umivam roke, da smem hoditi okrog tvojega oltarja, o Gospod, pravi molivec v 26. psalmu. Iz tega zunanjega znamenja pa se je izcimila prava obsedenost: zgolj zunanja puritanska dolžnost, ki je počasi povozila vsakršno prizadevanje za čistost srca in svetost življenja. Jezus s kančkom sarkazma postavlja te predpise, ki jih označi kot človeško izročilo, v nasprotje z zapovedjo Boga, ki poziva k ozaveščanju in celovitemu bivanju.
Kaj Jezus sporoča vernikom vseh časov. Ne bi bilo prav, če bi nas neka zunanja opravila zavajala v prepričanju, da je samo s tem, ko smo jih opravili, z našo notranjostjo vse v redu. Prav je, da si umijemo roke, toda za čisto življenje moramo paziti tudi na čistost srca.
